Zato stranke kar tekmujejo s tem, kako bodo obdavčile nepremičnine in s tem kaznovale tiste, ki vlagajo v najemna stanovanja, ne pa kam drugam, kjer so dobički vsaj trikrat višji. Po osamosvojitvi se je število prebivalcev v Sloveniji do danes povišalo za 100.000 in od takrat do danes je bilo zgrajenih okoli 200.000 stanovanj.
Torej sta statistično na vsakega novega prebivalca bili narejeni dve novi stanovanji. Kako je mogoče, da imamo potem stanovanjski problem, da je stanovanj premalo? Ni jih premalo, stanovanj je dovolj, lahko jih takoj kupite. Tudi količina 410 enot na 1.000 prebivalcev je le malo nižja od evropskega povprečja 450. Problem je le v tem, da si populacija z najnižjimi dohodki težko privošči nakup ali komercialni najem običajnega stanovanja. To pa je normalno povsod po svetu. In je tudi normalno, da za to populacijo poskrbi država, ki gradi cenejša stanovanja na slabših lokacijah in z nižjim standardom. Gradi lahko tudi komercialni sektor, ki dobi lokacije in druge ugodnosti od države, zato da potem oddaja stanovanja po nižji ceni. Če je nekaj ceneje, ne more biti enako kot komercialna gradnja na visokem nivoju. Tako kot so vse dobrine v več kakovostnih in cenovnih nivojih, bi tako moralo biti tudi s stanovanji. In tudi je v tujini, le v Sloveniji je ta razlika neznatna ali pa je ni – vsa stanovanja so grajena v približno enakem standardu.
Če gradimo na najboljših lokacijah, tudi sredi Ljubljane, stanovanja praktično enake kakovosti, kot so komercialna stanovanja, in jih potem oddajamo po zelo nizkih najemninah socialnim upravičencem, je jasno, da bo teh upravičencev vedno veliko, saj je kar enostavno dobiti ustrezno število točk, da postaneš socialni upravičenec. In bo zato tudi pritisk na politiko velik. Ko sem govoril s kolegom iz Danske, ki je imel visoko plačo, mi je zaupal, da stanuje v najemu v državnem stanovanju, kjer je v nadstropju ena kopalnica na koncu hodnika in da ga to sploh ne moti, ko se zjutraj z brisačo okoli vratu srečuje s sosedi. Sicer se bo sedaj, ko so otroci malo večji, odselil v svojo hišo, bo pa pogrešal socialno mikrookolje, kjer sedaj stanuje njegova štiričlanska družina. Torej ima ta gospod izbiro, pa sploh ni socialni upravičenec. Problem torej ni količina stanovanj ali njihovo lastništvo, problem je v tem, da na trgu ni poceni stanovanj z nižjim standardom na slabših lokacijah. Nič drugega.
Obdavčenje tistih, ki imajo več stanovanj kot naložbo, bo prineslo malo denarja v državno blagajno in veliko slabih stranskih učinkov: najemnine se bodo povišale, nekatera stanovanja bodo šla v prodajo in ne bodo koristila tistim, ki sedaj delajo iz tega problem, saj si jih ne bodo mogli privoščiti, kljub temu da bo cena malo nižja. Obdavčenje nepremičnin je cenena politična demagogija. Tisti, ki danes kupuje novo stanovanje zato, da bi z njim služil s kratkotrajnim ali dolgoročnim najemom, ima velike težave z matematiko. Dokler ljudje denar vlagajo v stanovanja za najem, je to v vsesplošni koristi; če bodo raje denar vlagali v papirnate naložbe, bo manj stanovanj in manj dela za gradbeništvo.
Bojko Jerman, Dolsko