Na polici lahko čaka na čas, ko bo njen mladi lastnik segel po njej, medtem pa jo lahko vzamejo v roke preostali družinski člani. To je bil tudi deklarirani namen ministrstva, čeprav sporočen s tradicionalno »esdeesovsko« nerodnostjo.
Zato je srdita ujedljivost, s katero se je opozicija lotila te odločitve, zanjo verjetno prav tako škodljiva kot nepremišljenost, s katero jo je ministrstvo sprejelo. Ljudi, ki so branje ustave pred parlamentom v času pandemije povzdignili v simbol državljanskega odpora, takšno nagonsko, nepremišljeno posmehovanje iz poskusa gojenja etosa, ki sploh omogoča strahospoštovanje do ustavnega teksta, razkrinkava kot hinavce.
Razumljivo je sicer kritizirati ministrovo odločitev – a primerjati jo s pionirsko prisego in se zgražati, kot da bi bil patos ustavnega patriotizma nekaj povsem zavržnega in času neprimernega, je v preveč kričečem neskladju z lastnimi preteklimi dejanji. In, navsezadnje, z lastnim zaklinjanjem na svetost ustave, katere kršitev naj bi upravičevala celo referendum o odpoklicu predsednika državnega zbora.
In prav tu je, morda, minister Rončević bolj prebrisan in strateški, kot se zdi na prvi pogled. Silovitost, s katero se je opozicijsko javno mnenje vrglo na njegovo pobudo, bo lahko uporabil kot dokaz za pretiranost vseh kritik proti njemu: »Pa saj ste videli: karkoli storimo, nas napadajo, celo ko poskušamo od mladih nog vzbuditi spoštovanje do taiste ustave, ki jo sami, ko jim ustreza, častijo kot svetinjo!« Delo