Ko sem prebrala o sramoti, o 34 tujih delavcih, ki naj bi jih v industrijskem kompleksu Nafte v Trimlinih pri Lendavi zaprli v halo, jim odvzeli telefone in dokumente ter jih prisilili v delo v nečloveških razmerah, me je spreletela groza. In kaj to pove o družbi, ki tujce potrebuje kot delovno silo, hkrati pa jih politično in zakonodajno potiska na rob skupnosti? Ne gre zgolj za kriminalno dejavnost, temveč za skrajno zanikanje človekovega dostojanstva.
Oblast molči. Ob tako grozljivem razkritju bi morala vlada sama zahtevati pregled delovanja pristojnih institucij in predstaviti konkretne ukrepe. A v slovenski politiki poslušam protislovno sporočilo: migranti naj bi ogrožali našo kulturo, jezik in varnost, toda gospodarstvo hkrati potrebuje tuje delavce. Ko jih primanjkuje v tovarnah, gradbeništvu in drugih dejavnostih, postanejo nenadoma dobrodošli. Tujce torej zavračamo kot potencialne člane skupnosti, sprejemamo pa kot delovno silo.
Upravičeno se lahko vprašamo, ali politike, ki povečujejo odvisnost tujcev od delodajalcev in otežujejo njihovo vključevanje v družbo, ne ustvarjajo pogojev za večjo ranljivost. Če država človeka vabi zaradi njegovega dela, mu mora zagotoviti tudi pogoje, da lahko svobodno uveljavlja svoje pravice. Očitno pa svoboda in dostojanstvo delavcev nista pomembna, dokler proizvodnja prinašala dobiček.
Pravica do svobode in dostojanstva ne more biti odvisna od potnega lista ali gospodarske uporabnosti človeka. Prav v tem se pokaže, ali človekove pravice razumemo kot univerzalne ali zgolj kot privilegij svojih. Od vlade pričakujem, da prevzame odgovornost za sistem, ki ga vodi, in dokaže, da v Sloveniji človek ni dobrodošel zgolj toliko časa, dokler je njegovo delo dobičkonosno.
Polona Jamnik, Bled