Za to, kar (po poročanju EUobserverja) počne slovenska vlada Janeza Janše, ne najdem besed. Podlost brez primere. Po navedbah diplomatskih virov naj bi Slovenija preprečila, da bi Evropska unija skupaj z vsemi 27 državami članicami obsodila izraelske načrte za širitev naselbin na območju E1 na Zahodnem bregu. Zaradi slovenskega veta naj bi načrtovana skupna izjava pristala samo na izjavi visoke predstavnice EU za zunanje zadeve Kaje Kallas.
Za vprašanje človečnosti gre. Kaj mora človek še videti, da ga začne boleti? Koliko uničenih domov? Koliko mrtvih otrok? Koliko lačnih in razseljenih družin? Koliko ljudi, ki jim nekdo drug odloča, ali bodo lahko živeli na zemlji, na kateri so živeli njihovi predniki? Ne želim Slovenije, ki izbira, katero človeško trpljenje si zasluži našo obsodbo in katero ne. Želim Slovenijo, ki bo vedno na strani človekovega dostojanstva. Evropska unija sama opozarja, da širitev naselbin na Zahodnem bregu ogroža rešitev dveh držav. Evropski svet je junija 2026 opozoril tudi na pravne posledice sodelovanja podjetij pri gradnji naselbin ter na tveganje hudih kršitev mednarodnega prava.
In zdaj naj bi Slovenija preprečila skupno evropsko obsodbo? Zakaj? Očitno Janša res plačuje dolgove, izraelska vlada pa je dobila še enega evropskega zaveznika, ki je pripravljen omiliti ali odpraviti evropski pritisk. Zamenjal je Orbana.
Ko Rusija napade Ukrajino, govorimo o mednarodnem pravu. Ko so ogrožene evropske vrednote, jih branimo. Zakaj bi bila pravica do življenja, doma in dostojanstva manj vredna samo zato, ker gre za Palestince? To vprašanje me boli.
Slovenija je pod Golobovo vlado jasno podpirala rešitev dveh držav. Znala je razumeti, da majhna država svojo moralno in politično težo pridobi prav s tem, da vztraja pri mednarodnem pravu. Čigave interese zdaj zastopa slovenska zunanja politika? Janša, odgovori, zakaj smo postali tisti, ki pomagamo utišati obsodbo? Za to ni opravičila. Morali boste prevzeti odgovornost. Ne želim Slovenije, ki izbira, katero človeško trpljenje si zasluži našo obsodbo in katero ne. Želim Slovenijo, ki bo vedno na strani človekovega dostojanstva.
Človek, ki trpi, ne sme postati manj človek samo zato, ker je na napačni strani političnega zemljevida. To bi morala biti najmanjša skupna točka vsakega kristjana, vsakega humanista in vsakega demokrata. In tudi vsakega slovenskega predsednika vlade.
Kaj pa krščanstvo? Mislim na bistvo. Na usmiljenje. Na človeka, ki trpi. Na tistega, ki nima moči. Na tistega, ki ga lahko močnejši potepta. Če se kdo razglaša za kristjana, potem se mi zdi najmanj, kar lahko pričakujem, da ga trpljenje nedolžnih ljudi gane.
Če se Janez Janša sklicuje na krščansko tradicijo, če ga pri tem podpirajo ljudje, ki se sami predstavljajo kot kristjani, in če ga pri oblasti podpirajo tudi politične sile, ki svojo identiteto gradijo na krščanstvu, potem imam pravico vprašati: kje je v tej politiki krščanstvo, ko trpijo Palestinci?
In zakaj mnogi kristjani, predstavniki RKC in krščanska NSi podpirate politika, ki ravna v nasprotju z bistvenimi krščanskimi načeli? Ste pripravljeni zaradi politične pripadnosti ta načela razlagati čisto po svoje?
Polona Jamnik, Bled