Imamo pa, poleg dejanske zgodovine, različne interpretacije te zgodovine. Ta je lastna vsakemu človeku v skladu z njegovimi izkustvi, razmisleki in spoznanji, ki si jih je vsak zase pridobival od otroštva dalje. Vsote teh spoznanj so od človeka do človeka različne.
O različnih sklepih, ki so produkt individualnih razmišljanj o spravni temi, je seveda mogoče debatirati. In to sem pripravljen početi tudi avtor tega teksta. V ustreznih klubih, v javnih polemikah, če so omogočene. O tej temi, ki je posledica spravnih prizadevanj, sem že pisal tu: »Maščevalnost Barbarinega rova«. Debata o zgodovini je iz navedenih vzrokov lahko le akademska. Ne tudi politična in obvezujoča.
Sodobniki nismo odgovorni za grehe svojih prednikov. Niti beli, niti rdeči, niti tisti vmes. Doktrina izvirnega greha je mantra, ki jo lahko kristjani sprejmejo ali pa ne. Ne-katoličani ali širše vzeto ne-kristjani je v večini nimamo za relevantno. Pri tem je povsem vseeno, s katere strani politične ideologije kdo prihaja. Ideja sprave, iniciirana na podlagi državljanskega spopada Slovencev med drugo svetovno vojno, je za večino Slovencev nesmiselna. Mnogim se torej spravljanje za stvari, ki so se zgodile pred našim rojstvom, ne zdi pomembno. Smo se pa z vsakim drugače mislečim, s katerim delimo prostor pod soncem in isto domovino, pripravljeni pogovarjati o najnižjem skupnem imenovalcu – o tem, kako strpno sobivati.
Zdaj prehajam še na politični del. Mnogi torej ne bomo podpirali in podprli tiste politike, ki nas bo silila v spravo ali bo v našem imenu sprejemala deklaracije o t. i. komunističnem totalitarizmu. Kakšen komunizem neki? Morda se bo kdo spotaknil ob moj formalizem? Kar naj, a če želi kritizirati, naj bo pedanten. Drugače mu ne bomo verjeli. Komunizem je bila le Marxova projekcija, Marxova utopija za prihodnost. V nekdanji Jugi smo imeli zgolj socializem.
Politične stranke, ki bodo sledile vsiljeni agendi, ne bodo dobile naše podpore. Noben človek si ne more izbirati kraja svojega rojstva. Mnogi, ki smo se rodili v Jugoslaviji, smo imeli radi kraj svojega rojstva, imeli smo radi svojo ožjo in širšo domovino. In zdaj, ko živimo v svoji ožji domovini, imamo radi njo. Vendar zaradi nove ljubezni ne čutimo nobene potrebe, da bi sovražili staro. In obžalujemo tiste, ki menijo, da jim je Jugoslavija storila toliko hudega, da tega ne morejo pozabiti. Naj del krivde pripišejo tistemu delu politike danes, ki generira in zlorablja njihova čustva.
Če še dodam besedo o pokopih. Življenjski tok je tak, da se rodimo, živimo in umremo. In potomci diskretno poskrbimo za intimo, za pogreb svojih najbližjih. Naj vsi prizadeti potomci na enak način naredijo isto. Ne pa da iz pokopa delajo politično dramo. Takoj ko bo v pokop vmešana država, bo nastala politična nevihta. Ali to hočete?
Rado Krušič, Žalec