Morebiti se zdaj nekje skrivajo, premlevajo svojo volilno odločitev in se razočarani guncajo na nategnjeni elastiki laži, medtem ko zagnano iščejo ostanke resnice, ki so odtavali kdo ve kam. Čeravno so pripomogli stranki k vstopu v parlament, so zdaj v bistvu postali nepomembni.
Izvoljeni poslanci in poslanka omenjene stranke pa sedijo v hramu demokracije, so vezani na ustavo in svojo vest, zato je naravnost čudno, kar počnejo. Lahko razumem, da ne poznajo političnega sistema v državi, vej oblasti (poslanka Katja Kokot bi se jih lahko vsaj naučila), pristojnosti, ki jim pripadajo in tako naprej. Ne morem pa razumeti njihovega nekulturnega in nestrpnega komuniciranja, brezbrižne vesti za pretekla in sedanja dejanja (poslanci Aleksander Štorek, Boris Mijić in Nedeljko Todorović) v in izven parlamenta ter njihove neizmerne narcistične želje po pozornosti. Prednjači seveda predsednik DZ Zoran Stevanović, njegova nedavna žalitev, imenovana pocestniško obnašanje, s katero je etiketiral poslanko stranke Gibanje Svoboda, pove vse o njem samem. Predvsem pa je žalitev skrb vzbujajoča, saj upravičeno nakazuje bojazen in posredno ukaz o utišanju glasu žensk v politiki in družbi nasploh. Glede na njegove objave na družbenem omrežju X potrjujejo to bojazen.
Zatorej se pridružimo pozivu Urške Klakočar Zupančič, ki se glasi: Drage ženske vseh dežel, združimo se. Napočil je ta čas.
Tatjana Lanjšček, Ljubljana