A vseeno so prebivalci tega področja ključno odvisni od obstoja tukajšnjega kmetijstva, če je to sploh treba ponavljati po tem, ko smo priča zadnjim akrobacijam političnih svetovnih prvakov.
Sporazum tako predvideva uvoz »zgolj 100 tisoč ton« mesa, kar naj bi predstavljalo »zanemarljivih« 2,5 odstotka evropske proizvodnje mesa. Nihče pa ne pove, da so cene denimo v Braziliji za 30–50 % nižje kot v EU in kako ta »zanemarljiv vzorec« lahko vpliva na cene mesa na majhnih in še posebej na ranljivih trgih, kot je slovenski.
Zato je pomirjanje javnosti, da 2,5 odstotka dodatnega uvoza »ne pomeni nič«, zavajanje. Tudi na trgih EU se cene ne oblikujejo na vseh 40 mio tonah mesa, kolikor jih ta trg obrne, ampak na »marginalnih ponudbah«, to je v delu ponudbe, ki se lahko proda ali pa ne. Zares sveže meso ima v veleprodaji zelo omejen rok trajanja, zato je čas ključna komponenta njegove konkurenčnosti. Na »uravnoteženem trgu« ravnotežje lahko zruši že presežek 0,2–0,5 % (denimo 500 ton brazilske govedine po 30 odstotkov nižji ceni) in premakne aktualno tržno ceno za več odstotkov navzdol. Gre za vzvod merjenja samozavesti velikih kupcev. Kratkoročno je to lahko samo dokaz, da »trg deluje«. Dolgoročno pa to pomeni, da so take »injekcije« na trgu, kjer so proizvodni stroški občutno višji zaradi regulativnih in socialnih standardov (surovine, okolje, dobrobit, pogoji dela), tudi dolgoročna brca v koleno lokalni prireji. Morda ne toliko velikim, vertikalno integriranim proizvajalcem, vsekakor pa tistim malim, razdrobljenim, ki v Sloveniji prevladujejo in so najbolj stabilen element lokalne prehranske varnosti. Tak »novi nabavni kanal« je pisan na kožo vsem velikim kupcem (trgovskim verigam), ki si lahko privoščijo nakup po nekaj »šleperjev« tedensko in z njimi ohromijo lokalni trg. Ta zelo hitro nima druge izbire, kot da popusti. Do kamor je pač treba. Na tak način se znotraj »enotnega trga« ustvarjajo lokalne cenovne diverzije, ki zatirajo lokalno pridelavo.
Še bolj kot Mercosur lahko kmetijsko okolje v EU spremeni napovedan vstop Ukrajine v povezavo. Kmetijski izvoz je državi pred začetkom vojne predstavljal blizu polovice vseh izvoznih prihodkov. Torej so njeni naravni pogoji in strategija tesno povezani s kmetijstvom. V času vojne so iz nje začele prihajati velike količine kmetijskih pridelkov, ki so pritiskale na trge sosed na zahodu in tam upravičeno dvigovale prah. Ta pritisk lahko po vstopu v EU pomeni nov kmetijski preobrat, ki ga bo poganjal interes velikih za deleže pri obnovi države.
Takih primerov imamo na pretek in zelo neprofesionalno je, da si ministrstvo za kmetijstvo (MKGP) zatiska oči pred njimi. V teh dneh, kot poroča STA, na MKGP obljubljajo, da bodo dogajanja okrog izvajanja trgovinskega sporazuma z Mercosur »pozorno spremljali ter ob tveganjih za slovensko kmetijstvo zahtevali ukrepanje in uporabili vse razpoložljive zaščitne mehanizme«. Žal teh »ukrepov« in »mehanizmov« ni veliko. Glas Slovenije ni nekaj, pred čemer bi se vsi zdrznili. Uradniki evropske komisije držijo (oziroma bodo) MKGP precej »na kratko«, saj so ukazi od zgoraj jasni. Kmetijstvo je za EU sicer formalno ključnega strateškega pomena, pa vendar predstavlja samo 1,2-odstotni delež v BDP, medtem ko jih avtomobilska industrija predstavlja sedem. Mercosur po tej plati najbolj koristi Nemčiji in Franciji, obenem pa slednja kot najmočnejša v evropskem kmetijstvu najbolj trpi zaradi notranjega odpora.
Ministrstvo (MKGP) nima vzvodov, da bi svojemu kmetijstvu uspešno pomagalo. Vsaj ne tistemu delu, ki bi lahko povečal svojo konkurenčnost in ga bo Mercosur najbolj prizadel. Kmetijska politika je ta del spregledala. Neposredna plačila iz prvega stebra SKP niso le socialni korektiv, ampak nekakšna najemnina za vzdrževano kulturno krajino. Ta bolj kot miruje, več dobi. Podpore, namenjene investicijam, so usmerjene v »trajnost« in ekološko pridelavo, kar pa ni v funkciji zagotavljanja prehranske varnosti, ki bo očitno vse bolj pomembna. Namesto obsega in konkurenčnosti podpirajo dezintenzifikacijo v okolju, ki že doslej ni bilo intenzivno, kaj šele konkurenčno.
Poleg tega MKGP nima prave volje, idej ali vzvodov, da bi trgovce prepričalo, da prenehajo z nabavnimi politiki, ki zatirajo lokalno pridelavo. Zaradi kapitalske nespametnosti smo Slovenci bolj prijazni do hrvaških in drugih kot pa domačih kmetijskih pridelovalcev. Zato nam bog pomagaj, če bo šlo res kaj narobe.
Marko Višnar, Ljubljana