Zgodovinarji si bodo leto 2025 zapomnili kot leto, ko razpok v svetovnem redu ni bilo več mogoče prezreti. Carine. Nadzor nad izvozom. Gospodarska odvisnost. Vse to je postalo orodje pritiska, v nekaterih primerih pa celo orožje. Ti trendi se niso začeli šele lani, saj so se trgovinske ovire v globalnem gospodarstvu že leto prej potrojile. V letu 2025 pa je postalo jasno, da postavljanje teh ovir trgovini ni več izjema, ampak splošna praksa. Razdrobljenost tako ni več le tveganje, postala je resničnost. Danes lahko beremo o konfliktih in protekcionizmu; o državah, ki se obračajo navznoter, vzpostavljajo nove trgovinske ovire ter uporabljajo gospodarsko odvisnost kot orožje. To kaže na resničen zasuk v svetu okrog nas. Vendar to ni celotna slika.
Letos se je namreč Evropa odzvala na to novo resničnost in dokazala, da lahko ubere tudi drugačne poti, napiše svojo zgodbo. Krepimo svojo strateško neodvisnost na področjih, ki segajo od energetike do varnosti. A ne z umikom za carinske zidove; ne tako, da se odrežemo od sveta. Evropa si utira svojo pot – z odpornostjo doma in odprtostjo navzven. Kajti dandanes moč ne temelji na osamitvi, temveč na diverzifikaciji. In Evropa pri tem ni sama. Od Kanade do Indije, od Latinske Amerike do jugovzhodne Azije države iščejo načine, da bi ostale odprte, a da bi hkrati zmanjšale svoje odvisnosti. Evropa je v središču teh prizadevanj, ne kot opazovalka, temveč kot gonilna sila.
Pred desetimi dnevi sem bila v Paragvaju, kjer sem podpisala sporazum med EU in Mercosurjem. Ta bo ustvaril trg z več kot 700 milijoni ljudi ter v času oblikovanja nove svetovne ureditve tesneje povezal Evropo in Latinsko Ameriko. Ta teden sem v New Delhiju, kjer smo sklenili najobsežnejši trgovinski sporazum, ki sta ga kdaj koli sklenili Evropska unija ali Indija.
Sporazum med EU in Indijo bo evropskim podjetjem ter državljanom in državljankam prinesel takojšnje koristi. Indija že predstavlja več kot 180 milijard evrov letne trgovine z blagom in storitvami z EU, s čimer podpira skoraj 800.000 delovnih mest v Evropi. V skladu s tem sporazumom bodo odpravljene ali znižane carine na 90 odstotkov trgovine. Evropski izvozniki bodo pri dajatvah prihranili do štiri milijarde evrov letno, izvoz EU pa naj bi se sčasoma več kot podvojil.
Pri tem sporazumu pa ne gre le za obvladovanje tveganj v nemirnih časih, temveč tudi za izkoriščanje priložnosti. To je naložba v dolgoročno partnerstvo med dvema odločilnima velesilama 21. stoletja. Indija je država z najštevilčnejšim prebivalstvom na svetu in ima najhitreje rastoče veliko gospodarstvo. Z več kot šestodstotno letno rastjo bo več desetletij poganjala svetovno gospodarstvo. Ne povečujemo le obsega trgovanja, temveč vlagamo v prihodnost drug drugega. Ta sporazum zagotavlja najboljše pogoje, ki jih je Indija kdaj koli ponudila kateri koli partnerici. Evropska podjetja bodo uživala pogoje, ki jih svetovni konkurenti ne bodo mogli doseči, zato bodo lahko skupaj z indijskimi partnerji sooblikovala to rast in je bodo tudi sama deležna. Indija pa bo pridobila zaupanja vrednega in zanesljivega partnerja, ki bo vlagal v njen svetovni vzpon.
Koristi bodo imeli tudi evropski kmetje. Evropa danes na Kitajsko izvozi desetkrat več kmetijsko-živilskih proizvodov kot v Indijo. Ta sporazum bo pripomogel k zmanjšanju tega razkoraka. Indijske carine na vino se bodo znižale s 150 % na samo 20 %. Dajatve na oljčno olje se bodo znižale s 40 % na ničelno stopnjo. Na obsežnem in vse uspešnejšem potrošniškem trgu se bodo evropskim kmetom odprle nove priložnosti, hkrati pa bodo občutljivi sektorji in standardi Evrope v celoti zaščiteni. Za goveje meso, perutnino ali sladkor ne bo carinskih znižanj, za uvoz iz Indije pa bodo še naprej veljali vsi zdravstveni, varnostni in okoljski standardi EU.
Trgovinski sporazumi pogosto zvenijo zelo tehnično. Vendar je njihov učinek preprost: v negotovem svetu prinašajo gotovost. To je pomembno. Pomembno je za slovenska tehnološka podjetja, ki se odločajo, ali naj vložijo v povečanje proizvodnje svojih izdelkov za indijski trg, ali za ponudnike medicinskih izdelkov in storitev, ki ob odpiranju tega velikega tržišča razmišljajo o nadaljnjih vlaganjih v raziskave in razvoj. Pri tem sporazumu ni pomemben le gospodarski vidik. Evropa je odgovorna za svojo obrambo, prav tako kot smo odgovorni za svojo blaginjo. Vemo pa, da moramo tako na področju varnosti kot trgovine poskrbeti za večjo diverzifikacijo.
Torej, sklenili smo prvo varnostno in obrambno partnerstvo med EU in Indijo. To je še en pokazatelj, kako zelo se je svet spremenil in kako lahko v spremenjenih razmerah tkemo nove vezi. Okrepili bomo povezave med našo obrambno industrijo in oboroženimi silami, vključno s skupnimi pomorskimi vajami za boj proti piratstvu in zaščito ključnih plovnih poti. V bolj razdrobljenem svetovnem redu Evropa in Indija kažeta, da je možna drugačna pot naprej: pot sodelovanja namesto sporov.
Zdaj ni čas za nostalgijo. Svet se ne bo vrnil k stari gotovosti. Vztrajanje na mestu ne bo ponovno vzpostavilo nekdanje stabilnosti, ampak bo prineslo le nazadovanje. Evropa odgovarja s tesnejšim povezovanjem z zaupanja vrednimi partnerji, s katerimi si bo prizadevala za diverzifikacijo, sodelovanje in krepitev moči – brez iluzij in brez strahu.