Spomin. Ledinska osnovna šola v Ljubljani. Dogodek, eden od mnogih. Šolarčki, zbrani na pločniku pred kolodvorskim poslopjem. Male papirnate zastavice v rokah. Nestrpnost v otroških srčkih. Pa prestopanje, stegovanje vratov in čakanje, čakanje. Njega. Ki se bo pripeljal mimo, ki nam bo pomahal. Ki ga bomo videli. Kdor čaka, dočaka. Končno! Kolona svetlečih limuzin. Zastavice kar same poskakujejo v naših otroških rokicah. Nekaj v belo oblečenega na zadnjem sedežu ene izmed limuzin švigne mimo mojih oči. To je bil On. Tito! Ni pomahal. A občutek sreče je bil nepopisen. No, priznam, malce tudi zato, ker je tisti dan pouk odpadel.
Zato solze včeraj zvečer pred televizijskim ekranom. Podzavest ničesar ne pozabi! Zastavice in mahajoče roke nastopajočih in publike v sredo zvečer na Trgu revolucije v Ljubljani! Veličastni zaključek prečudovitega kulturnega večera ob 35. rojstnem dnevu samostojne Slovenije.
Vem, kaj pišem, Ker sem zelo kulturna. Od malega. Z umetnostjo sem se srečala že zgodaj. Najprej s kiparstvom, potičke v mivki, pa risanjem po domačih stenah in pločnikih, nato branje pravljic. Potem pa, bum, v svet opere. In to že v prvem razredu ledinske osnovne šole.
V polni ledinski telovadnici mi, šolarji, pred nami dva nastopajoča, dva operna pevca ljubljanske Opere. Basist Ladko Korošec in tenorist Svetozar Banovec.
Pojeta operne arije in duete. Nekateri se njunemu petju smejejo, nihče pa ne žvižga, takrat to še ni bilo v modi, pa tudi demokracije še ni bilo. Mene je prevzelo, zlasti šaljivi duet iz Prodane neveste. To pa je bilo tudi edino šolsko glasbeno doživetje »resne glasbe« v dvanajstih letih šolanja. Zato pa nam ni primanjkovalo šolskih proslav.
Na teh proslavah se je pelo, recitiralo, godlo in plesalo. Govorniki in govornice so največkrat slavili našo hrabro enobejevsko zgodovino. Naveličani tega smo jo tisti, že malo večji in malo bolj poredni, pravočasno zbrisali domov. Pa ne vedno. Nekaj strogih članov učiteljskega zbora je strumno stalo v šolskih telovadnici pred izhodi in od tam stoje spremljalo dogajanje, se pravi, preprečevalo pobege.
Ni kaj, ta šolska, pardon, državna proslava na Trgu revolucije me je spomnila na moje šolske dni. Me ganila do solz, kot sem že omenila. Pa priklicala tiste prikrite hihitajoče občutke, ko smo, ob nerodnostih nastopajočih, spremljali še vzporedno, zaodrsko oziroma obodrsko dogajanje, pa nerodno prihajanje in odhajanje z odra. Se zabavali ob dolgočasenju žive kulise nastopajočih na odru, običajno je bil to šolski pevski zbor, saj je moral poslušati govornice in govornike in biti (naj bi bil, pa ni šlo) čisto pri miru. Nekateri govorniki ali govornice so ta trenutek res znali izkoristiti. Nikoli ne veš, kdaj bo tvoj nastop pred občinstvom zadnji in zato je treba povedati vse o vsem in kar se da na dolgo.
Tudi mladi orkestraši na letošnji šolski proslavi, pardon, prireditvi v čast mlade, 35-letne države, so mi obudili spomnili na te moje šolske dni. Čista kopija. Lepa in nedolžna. Kot so si včasih na šolskih proslavah nekateri na odru vrtali po nosovih, so bili tokratni mladi orkestraši živahna kulisa dvema, govornici in govorniku in njunemu nagovoru vrlih Slovenk in Slovencev. Mahanje z violinskim lokom, pa praskanje, pa popravljanje frizure, spogledovanje, šepetanje, ogledovanje okolice. Res, ganljivo prisrčna kulisa mladih glasbenikov.
Ali pa tudi duhovit dodatek sprehajanja oseb v zaodrju za nekakšno zaveso, kar je delovalo kot znamenite indonezijske senčne lutke. Odlična ideja!
Odlična ideja je bil tudi komentar televizijske novinarke takoj po koncu obeh govornikov, kratek rezime povedanega. Če kdo ni vsega razumel. Moje čestitke novinarki za hitrost govora. Kak nesramnež bi njeno, že uveljavljeno tehniko govora lahko označil kot blebetanje.
Dobra je tudi ideja prihodov in odhodov z odra. V teh dolgih premorih smo lahko, na Trgu revolucije in doma pred ekrani, podoživeli in premislili o vsem, kar nam je bilo odplesano, odpeto, odrecitirano. Presežek tega večera pa je bil res veličasten.
Najprej, zaradi ganljivega, milozvočnega zvok citer in še bolj ganljivo angelsko operjene citrarke. Kot asociacija na angele z lirami v rokah, sedečih na oblakih. Ob njeni glasbeni spremljavi pa nastopajoči bralci verzov slovenskih pesnic in pesnikov. Lebdeči visoko v NLB v stolpnici v okenskih okvirjih. Kot v belem oblaku v praznini vesolja! Veličastna uprizoritvena domislica! Režija je bralce verzov prestavila v nebesa. Metaforično, seveda. Ker so vsi brani avtorji že pokojni, za časa življenja pa so le redki doživljali nebesa v tej podalpski deželici, so bili zdaj, vsaj simbolno, na Trgu revolucije sredi Ljubljane, povzdignjeni in ovenčani s slavo nebeške glorije v počastitev slovenske kulture. Odlična ideja, brez heca! Ali trenutek, ko je bralka verzov, ne v oblaku, ampak čvrsto stoje na odru, privzdignila oči v nebo, preden je izgovorila besedo Bog. Ganljivo.
Moram končati zaradi omejenega števila znakov.
Na hitro: televizijski prenos je bil gotovo presežek naše nacionalne televizije. Ker je pokazal tudi tisto, česar gledalci naj ne bi videli. Kar je prav. Nič naj ne bo skrito. Transparentno kot sedanja vlada.
Ker ni več prostora, samo moje čestitke vsem. Predvsem pa nepozabnemu zaključku z zastavicami. Moja sreča v sredo okoli enajste ure zvečer je bila popolna. Še v sanjah sem prepevala, hojladija, hojlada, srečno, mlada Slovenija!
Vesna Arhar Štih, Ljubljana