V Sloveniji imamo do Pena poseben odnos. Kljub trudu prostaške skrajne desnice namreč prebivalci Slovenije na splošno razumejo poseben položaj kulture v družbi. Ta ni naključen: ker ko očistimo ves balast, je slovenska zgodovina, vse, kar nam je kot kolektivni spomin ostalo iz vseh preteklih časov, ko smo bili del drugih držav in cesarstev, pač zgolj kultura.
Tudi najpomembnejši politiki so v slovenski zgodovini le nekakšni sopotniki, bančnikov in poslovnežev, ki so danes tako kovani v nebesa, pa v zgodovinskih učbenikih tudi ne bomo zlahka našli, razen ko nastopajo kot meceni prav te umetnosti. Ob tem je treba kot opombo dodati, da so bili zaživa tudi ti, danes tako pomembni zgodovinski ljudje obravnavani na enak način in z isto samovšečno in vsevedno, celo sladostrastno zlobo, kot jo lahko gledamo na obrazu sedanje ministrice za kulturo, ko se izživlja nad umetniki in kulturniki.
A vrnimo se k Penu: njegov položaj izhaja tudi iz dejstva, da je bil del slovenskega demokratičnega gibanja v osemdesetih. Zakaj? Ker je ostal, kljub nihanjem, zvest človečnosti do danes. To ni samoumevno: sodobna demokracija s svojimi stranpotmi in ob njem zapeljivo potrošništvo (ne bomo tako ambiciozni, da bi okrivili kar kapitalizem) sta skrotovičila marsikatero organizacijo, ki je govorila o blaginji, dostojanstvu, človečnosti. Žal.
Vir: Mladina