Ker mi prostor ne dopušča, ne morem zdaj ponoviti takratnega, za laične bralce napisanega daljšega pojasnila o dotedanjih absurdih pri tej zadevi. Da bi sedanji bralci lahko razumeli, zakaj sem leto in pol kasneje (aprila 2024) vložil kazensko ovadbo, o kateri tožilstvo že 16 mesecev molči, naj zdaj dodatno pojasnim še tole (v jeziku, razumljivem tudi laikom). Ovadbe nisem vložil zoper vrhovne in ustavne sodnike, ker so se oni ob tej zadevi »samo« procesno sprenevedali, a vsaj niso po vsebini pritrjevali tisti očitni, naravnost »vnebovpijoči« zlorabi prava kot štirje sodniki upravnega sodišča, ki sem jih ovadil zavestne zlorabe prava.
Ti sodniki so kar s petimi zaporednimi sodbami v letih 2020–2023 najprej tri leta izigravali poprejšnjo korektno sodbo svojega kolega dr. Boštjana Zalarja (najboljšega poznavalca azilnega prava pri nas), ki je zahtevala seznanitev prizadetega s tajnimi obtožbami, nato pa, ko so te tajne informacije leta 2022 prizadetemu vendarle morali razkriti in je postalo jasno, da v njih ni popolnoma ničesar zanj obremenjujočega, so to kar ignorirali in še enkrat ponovili zavrnilno sodbo, ne da bi sploh poskusili utemeljiti tisto smešno obtožbo, naj bi bil g. Alzoubi nekaj zagrešil »zoper cilje OZN in svetovni mir«. Toda najhujše je prišlo potem z zadnjo sodbo leta 2023: ko jim je vrhovno sodišče ob razveljavitvi prejšnje sodbe jasno povedalo, da niti članstvo v teroristični organizaciji brez konkretnih terorističnih dejanj (kaj šele samo slučajno srečanje z nekom, osumljenim terorizma) ne more biti zakonita podlaga za izključitev tujca od upravičenosti do azila, so (zadnji trije od tistih štirih) ignorirali tudi to jasno navodilo vrhovnega sodišča in še tretjič ponovili svojo absurdno sodbo, poprej že dvakrat razveljavljeno. (Kako se je potem vrhovno sodišče izognilo temu, da bi jo moralo še tretjič razveljaviti in o tej zahtevi ni vsebinsko odločilo, pa je posebna zgodba, preveč zapletena za pojasnjevanje).
In le še tole pojasnilo o trenutnem Alzoubijevem položaju. Policija je tudi tu, kot že v mnogih drugih primerih, pokazala neprimerno večje spoštovanje človekovih pravic kot državna birokracija (in v Alzoubijevem primeru celo sodišča) in je Alzoubiju že štirikrat zaporedoma po zakonu odobrila šestmesečno »dovolitev zadrževanja v državi« s temu pripadajočo denarno pomočjo (da je zadnji dve leti sploh lahko preživel, ker delati ne sme), na podlagi tega pa zdaj (ravno te dni) čaka na izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki mu na tej podlagi pripada. Njegov trenutni položaj se bo s tem vsaj začasno za prvo silo uredil – kako naprej, pa je seveda odvisno tudi od tega, ali bo Slovenija vsaj v kazenskem postopku zoper ovadene štiri sodnike sposobna priznati zoper njega zagrešeno prav neverjetno zlorabo oblasti.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
