Svet se je spremenil hitreje kot človek. Evolucija je počasna, kultura hitra. Naši možgani so se oblikovali v majhnih skupnostih, kjer je bilo preživetje odvisno od plemena, voditelja, skupnih pravil, ritualov in zgodb. Pripadnost je pomenila varnost. Izključitev je lahko pomenila smrt. Dober voditelj je obljubljal zaščito. Skupna zgodba je svetu dajala občutek reda in smisla.
Jame smo zapustili. Ti mehanizmi pa niso zapustili nas. Danes jim samo dajemo druga imena.
Poglejmo množična verska srečanja. Stotisoči ljudi se zberejo okoli ene figure in poslušajo sporočila, ki jih večinoma že poznajo. Ne pridejo po informacijo. Pridejo po pripadnost, ritual, občutek reda, skupno zgodbo in zagotovilo, da njihovo življenje presega njih same. Enak mehanizem najdemo pri karizmatičnih politikih, gurujih, zvezdnikih in influencerjih. Samozavesten človek, ki govori brez dvoma, obljublja varnost in ponuja preproste odgovore, ima na množico posebno moč. Negotov človek išče nekoga, ki je gotov.
Razum je pogosto precenjen. Občutek pripadnosti je močnejši. Najbolj očitno se to pokaže v politiki. Radi si predstavljamo, da demokracija temelji na racionalnih posameznikih, ki primerjajo programe in argumente. V resnici politika zelo hitro postane plemenska. Naši in njihovi. Prijatelji in sovražniki. Pravi in napačni. Voditelj na vrhu, množica okoli njega.
Močni politični voditelji to razumejo. Ne nagovarjajo samo interesov. Nagovarjajo strah, jezo, pripadnost in potrebo po zaščiti. Svet razdelijo na »nas« in »njih«, ponudijo sovražnika in nato sebe kot rešitev. Poglavar je dobil televizijski studio in profil na družbenem omrežju. Pleme pa pametni telefon. Tehnologija je nova. Psihologija je stara.
Tudi vera in različne oblike duhovnosti ponujajo nekaj, kar je za človeka izjemno privlačno: smisel, red in predvsem odgovor na eno najtežjih dejstev človeškega obstoja – da bomo umrli. Zato so zgodbe o večnem življenju tako močne. Toda v njih je tudi nevarnost.
Če je sedanje življenje samo predprostor, preizkus ali kratek postanek pred večnostjo, potem njegova vrednost nujno pade. Lep primer najdemo v Bhagavadgiti, enem najbolj znanih in čaščenih duhovnih besedil človeštva. Krišnov argument Arjuni je v bistvu: bojuj se in ubij – v resnici jih ne boš uničil, saj je njihov pravi jaz nesmrten. Če smo nesmrtni in prava nagrada sledi šele po smrti, je lažje prenašati krivico zdaj. Lažje je sprejeti trpljenje. Lažje je revnemu reči, naj potrpi. Lažje je zatiranemu obljubiti prihodnje poplačilo, namesto da bi spremenili njegove razmere danes. Raj je lahko čudovita tolažba. Lahko pa je tudi izjemno učinkovito sredstvo za sprijaznjenje z življenjem, s katerim se ne bi smeli sprijazniti.
Enako velja za sodobnejše različice iste zgodbe: »dušne lekcije«, »karmični načrt«, »vse se zgodi z razlogom«, »to si je duša izbrala«. Takšne ideje zvenijo globoko, dokler jih ne uporabimo pri resničnem trpljenju. Otrok ne potrebuje razlage, da si je njegova duša izbrala bolezen. Žrtev nasilja ne potrebuje karmične lekcije. Človek v bedi ne potrebuje zagotovila, da se vse dogaja z razlogom. Potrebuje pomoč. Ko trpljenju pripišemo višji načrt, obstaja nevarnost, da ga nehamo doživljati kot nekaj, kar je treba odpraviti. Če pa sprejmemo možnost, da drugega življenja ni, se vse spremeni. To življenje ni več vaja. Ni čakalnica. Ni uvod. Je vse, kar zagotovo imamo.
In ravno zato postane dragocenejše. Trpljenje ni lekcija za neko prihodnjo stopnjo obstoja, ampak resnična bolečina resničnega človeka. Krivice ne moremo prestaviti na poznejše kozmično poravnavanje računov. Odgovornost ostane tukaj. Na nas.
Toda največja napaka bi bila, če bi »jamskost« pripisovali samo vernikom, političnim množicam ali ljudem, ki jim sami ne pripadamo. Jamski človek živi v vseh nas. Vsi iščemo svoje pleme. Vsi imamo svoje rituale. Vsi radi poslušamo zgodbe, ki potrjujejo to, kar že verjamemo. In vsi smo veliko bolj dovzetni za množico, kot si želimo priznati.
Morda napredek človeka zato ni v tem, da bi te stare mehanizme odpravil. Tega verjetno ne more. Napredek je v tem, da jih prepozna. Da se vpraša: Zakaj temu verjamem? Zakaj temu človeku sledim? Zakaj potrebujem sovražnika? Zakaj mi je tako pomembno, da ima moje pleme prav? In predvsem: ali iščem resnico – ali samo zgodbo, ob kateri se počutim varno? Ali želim življenje videti jasno? Ali želim živeti jasno?
Človek je zapustil jame, a jamskost ni zapustila človeka.
Ivan Soče, Maribor