Pritegne njihov širok pogled na jezik: od strokovnega do preprostega in berljivega za najširše občinstvo, ki ga nagovorijo. Tematika je z vseh aktualnih področij: od izobraževanja (ja, ne priskutimo slovenščine že učencem in dijakom), rabe slovenščine na javnih mestih (napisi, vabila, obvestila za širšo publiko …) in celo programskih dokumentov političnih strank (koliko, če sploh, le te namenjajo pozornosti področju jezika).
V času okoli 8. februarja je »moderno« govoriti o pomenu jezika za obstoj naroda. Slavnostni govorci so to suhoparno poudarjali na raznih prireditvah, tudi na podelitvi Prešernovih nagrad. Tu pa vse leporečje, vsaj po mojem mnenju, spuhti v nebo. Čeprav nisem merodajna za podajanje strokovnega mnenja o prejemnikih nagrad, sem bila presenečena, da je bila ena od nagrajenk Prešernovega sklada pesnica (brez zamere, ker je ne imenujem), ki piše takole:
»nad vodo po celem zalivu nedoločljiva
barva kot element morda kovina
ali mineral metamorfoza lesa v kamen
večer bi lahko bil drug lahko da si
celo predstavljam da je drug da je
telo že v vodi da lebdi da plava …« (iz zbirke V drevo, LUD Šerpa, 2025)
Le kako bi izgledala naša himna, takole zapisana? Kako naj odgovorim na vprašanja vnukov, kje je začetek in konec pesmi, kje je vejica in pika? In naj ne bo enkrat taka »svoboda pisane besede« na kakšnem nacionalnem preverjanju znanja ali maturi.
Priznam, da ne razumem moderne umetnosti (ne likovne, ne gledališke, ne pisane), a to ne pomeni, da jo vsevprek kritiziram. Naj jo v miru spremlja, komur je všeč. A ne poteptajmo Prešerna in vseh drugih, katerih poezija in proza se je ohranila in z njo naš jezik.
Zdaj bom pa znova prebrala kakšno pesem Bojana Podgorška iz zbirke Biseri v smeteh. Avtor ni dobil velikih nagrad, a vsaka pesem iz omenjene zbirke je vredna branja.
Beti Vučko, Kranj