Hvala, ker ste si vzeli čas, tako podrobno preučili to vprašanje, vključno z zakonodajo, se obrnili na različne institucije in ga predstavili kot širše družbeno vprašanje. Prav to sem tudi sama poskušala doseči, ko sem pisala na različna ministrstva, Varuhu človekovih pravic in celo uradu predsednice Republike Slovenije.
Žal mi pri tem ni nič uspelo. Zdaj razumem, da svoji hčerki, Ekaterini Chizhovi, v tej zadevi ne bom mogla več pomagati. Priznam, da sem glede tega vprašanja že obupala. Ko pa sem prebrala omenjeni članek, me je ganilo in navdušilo – predvsem zato, ker je iz njega razvidno, da vam za to vprašanje ni vseeno.
Seveda danes ne gre več samo za primer moje hčerke. V njenem primeru je že prepozno oziroma trenutno ne vidim več realne poti naprej. Kljub temu iskreno upam, da bo ta članek vsaj majhen korak v pravo smer. Upam, da bodo ljudje, predvsem pa pristojni uradniki in odločevalci, ki so odgovorni za razvoj Slovenije, ob tem vprašanju vsaj razmislili o potrebi po spremembah ali dopolnitvah vsaj internih meril ministrstev.
Prepričana sem, da to ni pomembno samo za tujce. Verjamem, da je to pomembno tudi za državo – za čudovito Slovenijo, ki smo ji neizmerno hvaležni, da lahko tukaj živimo, delamo, vzgajamo otroke in jim omogočamo, da rastejo v okolju, ki zanje postaja dom.
Iskreno upam, da bo vaš članek v prihodnje pomagal drugim mladim tujcem, ki želijo ustvarjati, študirati, tekmovati, raziskovati in delati v dobro Slovenije. Upam, da se jim ne bo treba vedno znova dokazovati samo skozi birokratske postopke, temveč bo država znala prepoznati tudi njihov dejanski prispevek.
Še enkrat se iskreno zahvaljujem za vašo pozornost do te teme in za to, da ste dali glas vprašanju, ki ga do zdaj nobena institucija ni bila pripravljena javno in vsebinsko odpreti.
Maria Chizhova, Ljubljana