Minister Rončević je v četrtkovi Tarči nazorno pokazal, da nima nobenega namena sprejeti kateregakoli nasveta stroke. Približno takole je povedal: »Reforma bo in konec, pa če se boste postavili na glavo.« Po njegovem mnenju so vsi, ki nasprotujejo njegovim odločitvam, levi aktivisti. Izbral si je Strokovni svet, ki je sestavljen iz teologov, »popoldanskih strokovnjakov za šolstvo« in morda čisto slučajno iz kakšnega poznavalca, za katerega seveda velja pogoj, da je ideološko desno usmerjen, in – glej to čudo – celo Aleša Primca, ki že leta javno propagira svoja protiustavna stališča glede pravice do splava. Skrbi dejstvo, da je minister Rončević, ki je zadolžen za vodenje resorja, ekstremen avtokrat, ki ne upošteva nobenega argumenta stroke in si domišlja, da je z veliko žlico pojedel vse znanje o izobraževanju. Naj bo prizadet ali ne, včerajšnji nastop v Tarči me je spominjal prej na nastope Mussolinija kot pa na ministra, ki naj bi se v demokratični državi z argumenti trudil pridobiti vsaj minimalno soglasje sogovornikov. Vprašanje devetletke ali osemletke je seveda samo dimna zavesa, ki naj bi omogočila popolno prenovo učnega gradiva, kot je možno razbrati iz sestave Strokovnega sveta, tudi in predvsem z ideološkimi temami (verouk v šolah in poveličevanje zaslug »velikih osamosvojiteljev«). Pri tem se človek vpraša, koliko več znanja bodo v pomembnih predmetih ob dodatnih obremenitvah v enem letu manj osnovnošolskega šolanja pridobili otroci. Ideološko se jih bo seveda aktivno usmerjalo, ostalega znanja pa bo nesporno manj. Strinjam se, da je sedanji šolski sistem potrebno izboljšati, vendar predvsem v smislu vrnitve avtoritete učiteljev ter prenove izobraževalnih vsebin. Imam dovolj izkušenj iz spremljanja svojih otrok in vnukov, zato lahko zatrdim, da so mnoge vsebine posameznih predmetov v celoti odveč.
Lomastenje kot slon v trgovini s porcelanom, kot to počne Rončević, nesporno kaže na to, da bi vsi kandidati za vodilne politične funkcije morali pred nastopom funkcije obvezno opraviti psihološki test, na katerem bi ugotovili njihove sposobnosti, predvsem v smislu avtoritarnih teženj, sposobnosti empatije, sporazumevanja z isto, predvsem pa drugače mislečimi, pa tudi pretirano narcisoidnost, kar so brez dvoma nujne karakterne sposobnosti za demokratično delovanje na najvišjih funkcijah. Rončević sicer stavi na učinkovitost, toda na omenjenih testih bi zagotovo v celoti pogrnil. Kot rečeno, v učinkovito povzročanje škode, ki jo povzroči slon v trgovini s porcelanom, ni mogoče dvomiti, zato naj si prepotentni minister ne domišlja, da bo s tovrstno reformo uspel. NE BO!, ker je pri nas kljub vsemu dovolj razgledanih in aktivnih ljudi, ki bodo (bomo) dvignili glas zoper njegovo kulturno revolucijo.
Branko Poženel, Kranjska Gora