Če drži, da je po njihovem pravičneje, da se zadovoljijo vsi državljanke in državljani, ki se udeležujejo referendumov, sorazmerno z oddanimi glasovi, potem začnimo pri najpomembnejših tovrstnih posvetovanjih v zadnjih 26 letih, recimo pri tistem iz 2003 o pristopu k EU in Severnoatlantskemu zavezništvu. Glede Evropske unije stroška ni, ker je Slovenija vse od vstopa leta 2004 neto prejemnica, kar pomeni, da iz evropske blagajne prejemamo bistveno več denarja, kot vanjo plačujemo. Je pa dokajšnji strošek pri članstvu v Natu. V 22 letih tega članstva je bilo potrošenih za obrambo, ki naj bi bila takšna, kot zapoveduje zavezništvo, okoli 13,2 milijarde evrov. Ker je bilo glasov proti vstopu v to zavezništvo 327.463 oziroma 33,92 %, pridemo do zneska okroglih 12.200 evrov, ki so bili odvzeti slehernemu nasprotniku Nata in ki bi moral prejeti danes refundacijo. Če seveda – naj ponovim še enkrat – sledimo logiki predsednika vlade in njegovih v stranki, da je treba poiskati rešitev, ki bo zadovoljila vse sodelujoče na referendumih.
No, zresnimo se. Ker vsi potrebujemo varnost, tudi tisti, ki ne verjamemo, da nam jo zagotavlja Nato, prej nasprotno, naj bi vsi za svojo dušo, obveščenost in aktivno državljanstvo prejemali tudi profesionalno postreženo informativno in kulturno storitev, tudi oni, ki raje gledajo in poslušajo kaj drugega. In po vseh standardih in pravilih pri kakovosti in celovitosti tovrstne storitve prednjači Radiotelevizija Slovenija, kljub vsem slabostim in pomanjkljivostim, ki jih tudi ona izkazuje. Osebno sem zlasti do televizijskih informativnih programov ob poročanjih in komentiranju mednarodnih dogodkov, še posebej konfliktov, ki divjajo v naši bližnji okolici, hudo kritičen, ker sledijo enemu samemu in istemu narativu, to je tistemu, ki ga določajo v Bruslju in ga naši doma povzemajo, ne da bi, v duhu pluralnosti, postregli še z alternativnimi interpretacijami le-teh. Toda kljub temu: ni ga elektronskega medija, ki bi po profesionalni plati prekašal RTV. Tega ne trdim samo jaz. To trdita in dokazujeta strokovna javnost ter mednarodni ugled hiše. Pa karkoli že o tem poreče naš aktualni premier.
Zato: tako kot potrebujemo varnost, potrebujemo RTV, za razliko, da varnost financira proračun in sledi razumevanju tega pojma s strani vsakokratne oblasti – ena več vlaga v vojsko, orožje in opremo, druga, recimo, bolj v ukrepe proti divjanju narave in podnebja – medtem ko RTV živi in opravlja svoje poslanstvo iz neposrednega prispevka prebivalcev, zato da računa, zlasti pri svojem poslovanju, na predvidljiv vir preživetja in delovanja ter da ohrani kolikor toliko neodvisno profesionalnost na vseh področjih lastne produkcije. Če pa jo hoče aktualni režim podrediti svojim ciljem in potrebam, zato da je do njega s svojim informativnim programom bolj prizanesljiva, da mu ne gleda pod prste ali streže celo kot propagandno glasilo, naj to odkrito pove in ukine obvezno naročnino ter opravi ustrezne kadrovske zamenjave. Naj ne skušajo javnosti farbati z domnevno pravičnostjo, ki bi se naj vzpostavila, ko bi slehernik prispeval k financiranju nacionalke po lastni izbiri, prostovoljno.
Naj se Janša ne dela poštenjaka, pravičnika in demokrata. Dobro ve, da se tega ne da zakonsko urediti, ker bi zarezali v načelo nediskriminatornosti, ki je eno od temeljnih ustavnih načel, in ker RTV ni nevladna organizacija, ki ti je blizu in jo dotiraš po svojih željah in močeh. Že ob obstoječi ureditvi ljubitelj Radiotelevizije Slovenija lahko, poleg mesečnega prispevka, tudi dodatno donira. In tudi po »zdravem razumu«, ki je ena od priljubljenih Janševih manter, je vsakomur jasno, da ko bi prebivalce razdelili med tiste, ki prispevka ne plačujejo, in one, ki ga, bi tudi slednji nehali obstajati.
Skratka, če predsednik vlade noče končati kot Viktor Orban, pa četudi ko bi naj že bil v pokoju, naj pusti financiranje RTV tako, kot je. Referendumi niso zato, da se narod razdvoji na različne zakonske obravnave oziroma da se mu zagotovijo storitve, ki sta jih dolžni streči država ali lokalna skupnost, po skupinskih ali celo individualnih željah. Zato so, da se preveri večinska volja ljudi za to ali ono rešitev, ki nato mora obveljati za vse. Tu ni »salomonskih rešitev«.
Aurelio Juri, Koper