Vlada je predlog zakona o njegovi ustanovitvi in njegovem delovanju pravkar sprejela, poslala ga bo v Državni zbor in jeseni naj bi že bil pod streho, izglasovan, veljaven in uporaben. Toda že ob javni seznanitvi z njim izvemo, da je nastal tako rekoč v ilegali, tajno, za zaprtimi vrati, na skriti lokaciji in da pristojna stroka, od policije, do tožilcev, do sodnikov, do relevantnih in specializiranih pravnikov, do ostale zainteresirane javnosti, nenazadnje do same protikorupcijske komisije, ni bila o njem niti povprašana, pa se gre takoj vprašati, ali bo ta organ dejansko služil pregonu koruptivnih dejanj in organiziranemu kriminalu ali prej kritju tovrstnih početij v vrstah njegovih snovalcev? Glede na videno in slišano, ne le o tem, ampak še prej o vsem, kar je spremljalo nastajanje sedanje oblasti – skrivalnice, pretvarjanja, prelomljene obljube, kupovanje podpore s funkcijami in tudi laganja – mi osebno bolj zaudarja po drugi hipotezi.
Ko nam v javnosti nastopi kot ideator in glavni promotor tega novega pravnega korpusa minister, ki naj bi skrbel za vse druge reči, v tem konkretnem primeru za gospodarstvo, delo in šport, in ki se v tej vlogi enkrat samkrat ni oglasil ob aferi Mijič, o kateri govorijo vsi, od delavske svetovalnice, do sindikatov zaposlenih v gradbeništvu, do opeharjenih delavcev, gostincev in drugih upnikov, do raziskovalnih novinarjev, ki odkrivajo podrobnosti sumljivih rabot omenjenega poslanca Resnice, do samega šefa te stranke in vrhovnega poveljnika parlamenta, medtem ko zraven pristojni minister za pravosodje, g. Mihael Zupančič, cepeta in jeclja, ko naj kaj pove, izhlapi še tista kapljica vere v ta projekt, v iskrenost, primernost in predvsem v poštenost te zamisli. Mimogrede, Anže Logar nima pravne izobrazbe – je ekonomist in doktor družboslovnih znanosti.
No, na vprašanje voditeljice Odmevov, Manice Janežič Ambrožič, kdo je pri nastajanju tega zakona sodeloval, minister – ponavljam – za gospodarstvo, delo in šport, odgovori, da mnogi deležniki, vsi vrhunski strokovnjaki na tem področju, ko pa ga vpraša, naj pove kakšno ime, je odgovor: »Ne smem, ker hočejo sodelovati pri pregonu korupcije in kriminala, a se nočejo izpostaviti«. Proti koncu intervjuja sledi rahla metamorfoza pravkar izpovedanega – pomislim – za vsak slučaj: »Zakon je bil sprejet na vladi, zdaj roma v parlament, jeseni bo stekla procedura, bo branjen v odborih, ga bo minister pojasnjeval in takrat…« »…Boste prisluhnili stroki?« – vskoči voditeljica – »Zagotovo!« Pričakoval bi odgovor: »Saj sem vam malo prej povedal, da smo jo že!«… In sem se spomnil njegovega slavnega izreka na začetku mandata, ko je vstopal v vlado in bil vprašan, kako to, da se ni držal danih obljub v volilni kampanji, da ne bo šel z Janšo: »Besede so enkrat tako, drugič so drugače. To je kruta realnost politike«. Eh ja, Anže, znano je, da »ima laž kratke noge«! Zato gre pri vsaj prvem SKOKU v vodo preveriti globino!
Aurelio Juri, Koper