Potem pa se enkrat peljejo z modrimi lučmi po reševalnem pasu, medtem ko ljudje stojijo v gužvi. Ali pa z modrimi lučmi po avstrijski avtocesti, ker so se prepozno našminkali za na letalo. In hop – odnese jih totalna banalnost. Nekaj trivialnega je točka preloma. Recimo, parkirišče.
In Štepanjsko naselje. Ena lopata Zorana Jankovića v politično luknjo za Roberta Goloba je mestno zaračunavanje parkirnine na parkiriščih (ki bi morala biti pripadajoče zemljišče k stanovanjem in kar v enem primeru po odločitvi sodišča že so). Druga lopata je navzočnost mrkih mestnih redarjev, ki oprezajo za avti, ljudmi, za babicami, za dedki, za gasterbajterji … Tretja lopata je popanje in zaračunavanje kazni za najlepše prebivalce najlepšega mesta. Četrta lopata je gromoglasni nasvet v udobju plavajočega z zlato žlico v ustih župana Jankovića najbolj zvestim volivcem Goloba, da morajo vendar spremeniti način življenja – ne pa imeti avto.
Pozor, gre za srednji razred v urbanem okolju, ki je tradicionalen zaveznik levih političnih opcij, kamor se razglašata Janković in Golob. Leva politika pa jih zdaj sili, da se odpovejo tistemu, v kar so verjeli, kar so si zaslužili, tistemu najmanjšemu udobju, ki jim poenostavi življenje – svojemu avtu in parkirišču. Levi Štepanc Zorana Jankovića je tako prav zaradi Zorana Jankovića vstaja ne za parkirišča, ampak vstaja proti levim vrednotam: za individualizem, in ne za javno, za posest, za lastnino. Za svoje, ne za deljeno. Za lastno, ne za skupno. Za moč človeka, ne mesta ali države. Za korist za človeka, ne pa za »čisti zrak«.
Vir: finance.si