Dezintegracija EU je gospodarski, politični, varnostni, vrednostni in, če hočete, moralni polom dela sveta, kjer radi živite. Je zmaga avtokracije, nacionalizma, novega merkantilizma, zapiranja mej v naravi in postavljanja mej v glavah. To pomeni izrazito korist za komunistično Kitajsko, za ZDA pri slabitvi institucij demokracije in za Rusijo, da se vrne na zemljevid kot tretji partner nesvobodnega sveta v zameno za nepomembnost Evrope.
Če je gospodarsko škodo razpada EU mogoče izmeriti, sta politična škoda in škoda za varnost tega dela sveta najbrž neizmerni. Pri tem, ko nam vojne divjajo tako rekoč na mejah in ko nam skrajne politične stranke divjajo znotraj meja, se razpad centra po črnem scenariju lahko meri tudi bolj usodno kot z odstotki rasti BDP.
Kaj pa bi države EU na morebitnem pogorišču EU iskale in našle? Spet druga drugo. Zelo verjetno bi se povezovale v manjše bloke, kjer bi hitreje našle skupne koristi in ki bi delovali bolj učinkovito. Alternativa neučinkoviti EU so pač manjše skupine držav, ki so bolj integrirane. Vprašanje je tako, ali bi dobili Nordijsko-baltski blok, pa Mediteranskega, novo Avstro-Ogrsko s Poljsko. In vprašanje je – kje bi bila nova Nemčija. Seveda bi bil vsak blok po svoje veliko premajhen, da bi se merili s Kitajsko, Rusijo ali ZDA. Po razpadu EU bi za blaginjo ljudi torej iskali točno tisto, kar smo že imeli – skupni, še večji in enotni trg. Gradili bi zavezništva nazaj. In podirali spomenike Alice Weidel.
Vir: finance.si