Pri tem grejo tako daleč, da se na podlagi programskih naključij – kot je bil pred časom koncert RTV Simfonikov v terminu Tarče – spuščajo v šlogarska ugibanja, kaj se dogaja na Televiziji Slovenija. Ko je enkrat izjemoma oddajo vodil Igor E. Bergant, se je takoj vsul plaz domnev, da pa je Eriki in Tarči zdaj očitno res odklenkalo. Zato se je ta teden celo voditeljici sami zdelo treba še pred četrtkom, da bi se izognila »nejasnostim in nepotrebnim špekulacijam«, obelodaniti – kar ji je treba šteti v majhen plus –, da bo oddaja odpadla samo zato, ker je bolna, in ne, ker bi bila padla v nemilost. Vse nas je seveda že ful skrbelo, da so jo končno odžagali.
A kakorkoli, status Erike Žnidaršič je na Televiziji Slovenija podobno zaščiten kot recimo status Jožeta Možine. Možina je na varnem, ker je desničar oziroma ker ustvarja vsebine, namenjene intelektualnemu in zgodovinskemu razvedrilu desničarske publike. Vodstva ne moti, da so njegovi Pričevalci po vseh profesionalnih kriterijih totalno substandardni. Tega se vodstvo zaveda, a je Možinova oddaja vendarle nedotakljiva. S toleriranjem njegovih arhivarskih dolgočasnosti si TVS kupuje videz politične pluralnosti. Tako je tudi s Tarčo. Vodstvo TVS se zaveda, da bi morali ponujati nekaj boljšega od tega, kar paše kvečjemu na Pop TV ali Novo24TV, vendar iz teh njihovih PPN dobronamernosti na žalost ne bo nič. Ker si ne upajo. Takšno je pač življenje.
Večer v nedeljo
