Moralna politika je kul, ampak vendarle ne more in ne sme ignorirati življenjsko pomembnih varnostnih, ekonomskih, energetskih in drugih interesov. Problem je v tem, da je trenutna evropska politika zbegana in izgubljena tako glede zvestobe svojim najbolj temeljnim načelom kot pri uveljavljanju svojih najbolj osnovnih interesov. Očitno upajo, da bo te moreče godlje enkrat konec same od sebe, če bomo le dovolj dolgo molčali in si zatiskali ušesa.
Evropski politiki se morajo zavedati tega, kako njihova šibkost in uklanjanje ponižujoči politiki ZDA do Evrope – ker »zunanje strategije« res ne moremo označiti drugače – vpliva na njihove lastne volivce. Evropa je soočena z doslej najtežjo eksistencialno krizo. Ali jo bo uspela prebroditi in ohraniti svoj civilizacijski model na temeljih vrednot, ki jih trenutna ameriška politika odkrito ruši, je odvisno tudi od njene sposobnosti, da prepriča in mobilizira svoje državljane v obrambo teh vrednot. To, kar počne zdaj v odnosu do Trumpovega odkritega napada na te vrednote, ima milo rečeno nasproten učinek. Nič ji ne bo pomagalo sklicevanje na zlajnano parolo o tem, kako EU iz vsake krize pride še močnejša. Kar ne ubija, krepi. Morda – a le dokler ne ubije.
Kaj se bo zgodilo v ZDA, ne vemo. Prav mogoče je, da bo tam prišlo do sprememb. Vprašanje pa je, ali bo Evropa preživela do takrat. Ni se nam treba boriti proti svoji tradicionalni zaveznici. A ko se ta obnaša tako, kot se, se moramo postaviti zase. Najti hrbtenico in pogum. Morda ne bomo nikoli večji in ne bomo nikoli močnejši, se bomo pa vsaj lahko pogledali v ogledalo. In še vedno sami odločali o svoji usodi.
Večer