Neposredne in posredne finančne posledice vključujejo:
Plačilo sodnih stroškov: Slovenija mora kot neuspešna stranka v postopku povrniti stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Grožnja denarnih kazni: čeprav ta sodba sama po sebi še ne določa pavšalnega zneska ali periodične denarne kazni, služi kot osnova. Če Slovenija ne bo čim prej odpravila kršitev (npr. z dokončanjem povezovalnega kanala C0 in nadgradnjo čistilnih naprav), lahko Komisija sproži nov postopek, ki vodi do visokih dnevnih denarnih kazni.
Investicijski stroški: država in občine (predvsem MOL) so pod pravnim pritiskom, da pospešeno dokončajo drage infrastrukturne projekte, da se izognejo nadaljnjim sankcijam.
Ogroženost evropskih sredstev: Evropska komisija lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti ali neizpolnjevanja okoljskih standardov zadrži ali zahteva vračilo kohezijskih sredstev, namenjenih tem projektom.
Evropska komisija lahko v primeru kršitev, ki jih potrjuje sodba C‑328/22, ustavi financiranje na podlagi strogo določenih pogojev, zapisanih v Uredbi (EU) 2021/1060 o skupnih določbah.
Vsi projekti morajo biti polno operativni do določenega datuma (npr. do zaprtja programskega obdobja), sicer sledi obvezno vračilo sredstev. Kaj se torej najbolj mudi?
Roki so bili določeni v pristopni pogodbi Slovenije k EU. Ti datumi niso novi, ampak so tisti, ki jih Slovenija ni spoštovala, kar je privedlo do obsodbe. Skrajni roki za slovenske aglomeracije so bili 31. december 2008, 31. december 2010 in 31. december 2015.
To, da je Slovenija prejela kohezijska sredstva kljub zamudi rokov iz direktive 91/271/EGS (za Ljubljano 2008), temelji na specifični logiki financiranja EU, ki pogosto odobri sredstva prav zato, da državi pomaga doseči skladnost. Leta 2017 je Komisija tako odobrila financiranje projekta v Ljubljani (vključno s kanalom C0) z utemeljitvijo, da bo ta naložba končno odpravila ugotovljene kršitve in zagotovila čisto vodo za 300.000 ljudi.
Ob odobritvi sredstev leta 2017 je Slovenija Komisiji zagotovila, da so vsi okoljski standardi (vključno z zaščito pitne vode) upoštevani. Komisija zaupa uradnim poročilom države članice.
Evropska komisija je januarja 2026 Sloveniji poslala obrazloženo mnenje (drugi korak postopka za ugotavljanje kršitev), ker slovenska zakonodaja ne zagotavlja obveznega periodičnega pregleda vodnih dovoljenj, kar zahteva okvirna vodna direktiva 2000/60/ES, julija 2025 pa sprožila postopek še zaradi nepravilnega prenosa Direktive o pitni vodi 2020/2184 proti Sloveniji. Ta namreč ni ustrezno implementirala določb o kriznih ukrepih v primeru onesnaženja vodnih virov, manjka proaktiven pristop k oceni tveganja – ne le merjenje kakovosti vode na pipi, temveč varovanje celotnega prispevnega območja. Če bi na trasi kanala, ki poteka med vodarnama Kleče in Šentvid, prišlo do izlitja fekalij (zaradi potresa, napake materiala ali poplav), Slovenija trenutno nima pravno urejenih protokolov za ukrepanje, kakršne zahteva EU.
Obrazloženo mnenje, ki ga je Evropska komisija izdala januarja 2026 (kot del širšega svežnja ukrepov proti več državam članicam), je formalni opomin Sloveniji zaradi neskladja z okvirno vodno direktivo 2000/60/ES.
Slovenija mora v zakon o vodah (ZV-1) vključiti določbo, ki zahteva, da se vsa izdana vodna dovoljenja redno preverjajo in posodobijo glede na stanje okolja, kot to zahteva okvirna vodna direktiva. Rok je bil konec marca 2026.
Dejstvo, da je projekt praktično zaključen, za Evropsko komisijo ni argument. Če kanal ne more zagotoviti varnosti vodonosnika, se kohezijska sredstva štejejo za nepravilno porabljena. Slovenija bi se v tem primeru znašla v situaciji, kjer bi imela zgrajen kanal, ki ga ne sme uporabljati, obenem pa bi morala vrniti evropski denar in plačevati kazni zaradi sodbe C-328/22.
Ker je projekt sofinanciran s kohezijskimi sredstvi, je spoštovanje evropskega pravnega reda pogoj za izplačila. Kršitev direktive o pitni vodi lahko vodi do zahtevkov po vračilu vseh prejetih milijonov evrov, kar bi breme neodgovornih odločitev Mestne občine Ljubljana in državnih organov preneslo neposredno na slovenske davkoplačevalce.
Sklep: kanal C0 je postal lakmusov papir za stanje demokracije in vladavine prava v Sloveniji. Najnovejši postopek Evropske komisije sporoča, da Slovenija ne more več ignorirati dejstva, da gradi fekalni zbiralnik nad vodnim virom brez ustreznih varnostnih protokolov, in odraža nepremostljiv prepad med slovensko prakso »domačijskega« urejanja prostora in evropskimi standardi varovanja okolja.
Celoten projekt je tudi ravnokar doživel »blokado« na upravnem sodišču RS, ki je ugodilo tožbi organizacije Alpe Adria Green in odpravilo odločbo okoljskega ministrstva, da pri gradnji kanala C0 ni potrebna presoja vplivov na okolje.
Vsekakor je celotna zgodba zelo škodljiva za Slovenijo, za slovenski prostor in za zanemarjanje pravil varstva okolja v pravilno vodenih postopkih.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana