Mojstrsko ga je obnovil arhitekt Marko Mušič med letoma 1986 in 1996, kot prvo stopnjo izvedbe mednarodnega natečaja. Obnova je bila izvedena v tesnem sodelovanju z ZVKDS in Restavratorskim centrom pod strokovnim vodstvom prof. dr. Naceta Šumija in prof. dr. Ivana Sedeja, s poglobljeno študijo arhitekturne dediščine iz časa postavitve poslopja in zahtevno protipotresno sanacijo ter s pomočjo takrat še ohranjenega obrtniškega znanja. Stroški izvedbe notranje ureditve znašajo današnjih 24 milijonov evrov, stroški celotne izvedene obnove niso znani.
Arhitekt Marko Mušič je dne 19. 2. 2025 prejel obvestilo mag. Jurkoviča, vodje sektorja za investicije v železnice, da na podlagi zakonodaje lahko kot avtor fotografira obstoječe stanje, nato pa se bo notranja ureditev pritličja postajnega poslopja porušila. Sledila je polemika v sredstvih javnega obveščanja z uporom stroke in javnosti, da se prepreči nameravani kulturni vandalizem. Notranjost zgradbe se (še) ni odstranila, kaj se bo zgodilo z njo v prihodnosti, je neznanka. Zgradba se lahko preuredi v hotel, so odločili svetniki MOL.
Gradi se nova železniška postaja, ki stare ne potrebuje (?!). Dostop v novozgrajeno dvorano nove železniške postaje nad tiri skozi že urejeno pritličje starega poslopja je samoumeven in po projektu Marka Mušiča že pripravljen. Samoumevno je tudi, da se prodaja vozovnic vrši v vstopnem starem poslopju, ki ostane vrata v svet naše prestolnice. Postajno poslopje je last Slovenskih železnic.
Postajno poslopje z nekdanjim peronom, na katerega se je v Ljubljano pripeljal sam cesar, je uradno zaščitena stavbna dediščina (EŠD: 9432). Na natečaju prvonagrajeni projekt arhitekta Mušiča z realizirano prvo fazo obnove postajnega poslopja je zamenjal projekt izbranih arhitektov Elee iC.
V vodilni mapi tega projekta je staro postajno poslopje črtano (ni predmet tega projekta), a v projektu arhitekture, ki je sestavni del dokumentacije, pa je načrt rušenja prizidkov in starega peronskega zidu ter celotne notranje ureditve pritličja stare postaje. Ali gre za nedoslednost ali prevaro? S kohezijskimi sredstvi nameravajo »očistiti« staro postajno poslopje in ga pripraviti za novega lastnika ali najemnika.
Ob vsem tem je nerazumljiva vloga Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), odgovornega za historični objekt železniške postaje Ljubljana. SAZU, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, je že 14. 7. 2025 uradno vložila pobudo ZVKDS-u za podelitev statusa kulturnega spomenika, ne samo stari železniški postaji, temveč tudi njeni notranji ureditvi. Do danes ZVKDS na pobudo ni odgovorila. Medtem ko SAZU čaka na odgovor, gradbeni stroji na terenu nemoteno delajo.
Navkljub odloku o zaščiti so letos poleti skrivaj porušili vzhodni del starega peronskega zidu, ki je sestavni del zaščitene stavbne dediščine. Vse je pripravljeno tudi za rušenje zahodnega dela peronskega zidu. Za rušenje dela zaščitene stavbne dediščine je po zakonu ZVKDS dolžan javnost obvestiti o tem zavržnem dejanju, a vse tiho je bilo.
Direkcija RS za infrastrukturo je lani pomirjala javnost, češ da bo zaščitena stavbna dediščina le očiščena kasnejših prizidkov, notranja ureditev pritličja stare postaje pa bo ostala nedotaknjena. Takratna ministrica za kulturo Asta Vrečko je v državnem zboru sicer poudarila spoštovanje zaščitene stavbne dediščine, a ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek se na poslansko vprašanje sploh ni odzvala.
Ob nedopustnem, vendar dejanskem rušenju peronskega zidu, ki je del zaščitene stavbne dediščine, pričakujemo ustrezno pojasnilo ZVKDS. Obenem pa zagotovilo Direkcije RS za infrastrukturo, da so lani izrečene trditve o brezpogojni ohranitvi ureditve notranjosti javnega pritličja naše stare postaje še vedno veljavne.
Pred mesecem dni smo dobili sporočilo, da je nova (začasna?) avtobusna postaja na nekdanjem parkirišču ob Masarykovi cesti. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je ob odprtju dejal, da prestolnica končno dobiva postajo, kot si jo zasluži. Razlog nove lokacije (začasnega?) ljubljanskega avtobusnega terminala ob Masarykovi cesti (46 avtobusnih peronov) je pritožba na gradbeno dovoljenje severnega avtobusnega terminala ob Vilharjevi cesti (30 peronov), s predvidenimi gradbenimi stroški 75 milijonov evrov, ki vsebuje tudi administrativne prostore Slovenskih železnic. Nova avtobusna postaja nadomesti tudi južni avtobusni terminal (15 peronov). Nov ljubljanski avtobusni terminal ob Masarykovi cesti ima več peronov kot severni in južni terminal skupaj!
Nov ljubljanski avtobusni terminal na Masarykovi cesti je ob Fabianijevem cestnem obroču, ki se dotika železniške postaje. Na Fabianijev obroč se stekajo vse cestne vpadnice, po katerih pripeljejo v Ljubljano medkrajevni in mednarodni avtobusi. Začasni (?) ljubljanski avtobusni terminal je na optimalni lokaciji. S tem odpade tudi nepotrebna pentlja od Fabianijevega obroča skozi podvoz Dunajske ceste na Vilharjevo cesto in od tam skozi megalomanski podvoz Šmartinske ceste nazaj na Fabianijev obroč. Zmanjša se potovalni čas, poraba goriva in onesnaževanje zraka.
Idealna lokacija za administracijo Slovenskih železnic pa je v nadstropjih statično že saniranega starega poslopja železniške postaje.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana