To aktivnost izvajajo primarno podjetja s tem, ko skrbijo za svojo poslovno uspešnost, a jih vlada s svojo politiko pri tem lahko odločilno podpira. Zato ne gre oporekati mnenju, da je konkurenčnost gospodarstva v največji meri odraz dolgoročne razvojne politike države. Če v tem ni uspešna, to finančno prizadene vse ostale njene aktivnosti, seveda pa tudi materialno blagostanje njenega prebivalstva. Zato bi morala biti konkurenčnost gospodarstva prednostna skrb vladajoče politike, a žal pogosto ni tako.
Skrb za razvojno uspešnost gospodarstva je nedvomno zelo zahtevna naloga. Zahteva veliko znanja in izkušenj, ki jih običajno zmore le skupina uspešnih gospodarstvenikov in drugih relevantnih izvedencev. Pa še en pristop je v tej zvezi vredno omeniti: razvoj gospodarstva je treba dolgoročno načrtovati in te načrte tudi ustrezno prilagajati spremembam v mednarodnem okolju in v razvoju znanosti.
Gornji dve zahtevi, to je skupinsko strokovno delo in dolgoročnost razvojnih projektov, pa demokratična politika težko zadovoljuje. Ta se namreč praviloma deli v dva pola, to je v koalicijo, ki vlada, in opozicijo, ki koaliciji konkurira oziroma ji vladanje otežuje. To še posebno otežuje pripravo dolgoročnih razvojnih načrtov države, ki naj bi bili politično usklajeni, saj bo skrb za njihovo uresničevanje slej ko prej prevzela današnja opozicija. Poleg tega prihaja v demokratičnih državah do pogostih menjav vlade (spomnim naj, da imamo v samostojni Sloveniji sedaj že 16. vlado). Oba ta dejavnika močno bremenita kvalitetno skrb za razvoj gospodarstva. Posledica je zaostajanje konkurenčnosti večine demokratičnih gospodarstev, v novejšem času še predvsem za Kitajsko.
Vse države pa nimajo gornjih razvojnih problemov. Predvsem velja to za Švico, ki svoje politike ne deli v koalicijo in opozicijo, pač pa se njene stranke o vseh pomembnejših odločitvah uskladijo. Tudi nekatere druge evropske države (predvsem skandinavske, Nizozemska, Avstrija …) obravnavani problem zadovoljivo razrešujejo tako, da so razvile kulturo zagotavljanja političnih soglasij o pomembnejših razvojnih vprašanjih države.
V Sloveniji nam vlado sedaj ponovno vodi Janez Janša, to je oseba z bogatimi političnimi izkušnjami, ki pa je značajsko izrazito naklonjena avtoritarnemu vodenju. Janša je očitno spoznal, da je avtoritarno vodenje v današnji Evropi možno le ob pogoju, da je tako vodena država tudi razvojno uspešna. Pa še nekaj mu slej ko prej ni tuje: skrb za razvoj države, če naj bo ta uspešen, mora biti pristojnost celotne politike in ne zgolj koalicije. Odraz teh spoznanj je po mojem mnenju predlog sedanje vlade o razvojnem partnerstvu, po katerem naj bi bil razvoj naše države v prihodnje skupna skrb koalicije in opozicije.
Janša nam je vlado vodil tudi v obdobju 2004–08. Takrat se je glede razvojne politike lep čas prednostno opiral na neoliberalna mnenja »mladih ekonomistov«, ki pa očitno tudi njega niso prepričala. Tako je že takrat opoziciji predlagal razvojno partnerstvo, ki pa se ni enotno odzvala in tudi sicer razmere niso bile take, da bi predlog lahko uspel. In kako bo to pot?
O tematiki tega zapisa je Dnevnik 20.junija objavil mnenje dr. Bogomira Kovača, povzeto po njegovem članku, objavljenem v Mladini. V njem je o predlaganem razvojnem partnerstvu navedeno tudi naslednje, citiram: »Če opozicija vstopi v partnerstvo, izgubi opozicijsko ostrino in postane soodgovorna. Če ga zavrne, postane destruktivna in nedržavotvorna.« Če bo to mnenje upoštevala, bo opozicija partnerstvo z Janšo verjetno zavrnila.
In kaj bi v gornjem primeru sam svetoval opoziciji? Moje spoznanje je predvsem, da Slovenci svojo državo slabo upravljamo in to se bo dogajalo vse dotlej, dokler bomo politično oblast volili po sedanjem zakonu in bomo parlament delili v dva nasprotna pola, ki se tudi o pomembnih razvojnih vprašanjih nista pripravljena usklajevati. Predlog Janše o razvojnem partnerstvu je po mojem primeren, kot uspešen pa se bi potrdil le v primeru, če bi v njem sodelovala opozicija, ki jo bi usmerjala vodstveno močna in etično neoporečna oseba.
Andrej Cetinski, Ljubljana