Stališče sindikatov je več kot utemeljeno, a ne meri na vso demokratično nesprejemljivost zakona. Bil je namreč temeljni udar v rušenju parlamentarizma. Je kot ena tistih bomb iz druge svetovne vojne, ki jim je treba preprečiti, da bi nekontrolirano eksplodirale. Poglejmo argumente. Po volitvah sta soočeni dve veliki stranki: koalicija Svoboda-SD-Levica in pa SDS. Obe razmišljata o koalicijskih partnerjih, na voljo so tri možne partnerice, vsaj videz je tak: z Janšo baje nezdružljiva Resnica, od njega baje neodvisni Demokrati in blok treh demokrščanskih strank, ki baje zgolj »ni zaprt za sodelovanje«. In zdaj šok: v nasprotju s parlamentarno prakso se demokristjani in obe »neodvisni« stranki povežejo in ne počakajo niti na konstituiranje parlamenta, temveč pohitijo z vložitvijo »interventnega zakona«, ki ga takoj podpre SDS. Ta postopek je udarec po parlamentu, teptanje pravil parlamentarizma in s tem eden od korakov v državnem udaru.
Kasnejšim zgodovinarjem lahko pustimo v presojo, koliko je šlo za izum domače pameti, koliko pa morda za pomoč izkušenih »prijateljev« iz tajnih služb. Zakon naj bi pred referendumsko presojo varovalo to, da so med posegi v 11 zakonov tudi posegi v zakone, ki ne smejo biti predmet referenduma. Sindikati, ki niso bili pripravljeni sprejeti nepravičnosti tega zakona, so se obrnili na ustavno sodišče, in to je presodilo, da so posegi v prepovedano tematiko samo krinka, da bi se izognili presoji na referendumu, in s tem je bil referendum dovoljen. A zakon ne vsebuje samo nepravičnosti, da daje predvsem bogatim. V njem je že predvidena tudi proračunska luknja, ki jo je fiskalni svet ocenil na več kot milijardo evrov, v zraku pa je nevarnost, da bo proračunski primanjkljaj presegel 4 % BDP in s tem izzval zahtevo komisije EU za sanacijo proračuna. Se čudite, da nam vlada zagotavlja, da bo ta luknja »kvečjemu« kakih 800 milijonov? »Samo toliko« naj bi bilo treba potem »prihraniti« z omejevanjem vitalnih izdatkov za šolstvo, znanost, zdravstvo, kulturo in »zapiranjem pipice« zaščitnim dejavnostim nevladnikov. Očitno je ta načrtni primanjkljaj bistven del strategije pučističnega vsiljevanja Druge republike; njeni promotorji že ves čas kričijo o »proračunskih luknjah« na svojih ministrstvih. Njihova zmaga na referendumu bi pomenila, da bi lahko povsem preoblikovali državne finance, ob zavestnem dodatnem povečanju primanjkljaja BDP celo z blagoslovom EU. Za presojo, kako glasovati, torej nikakor ni dovolj le podpora sindikatom. Gre za to, ali bomo olajšali puč oziroma »ugrabljanje države«, če uporabimo bolj poetičen izraz.
Spomnimo se, kako daleč smo že! Grozijo nam s sredstvi, ki so jih že preizkusili v času covidne diktature, torej s solzivcem in vodnimi topovi; za mirno demonstriranje izrekajo drastične globe, na mirne demonstrante merijo ostrostrelci. To je Druga republika. Mi pa puščamo, da se pozablja zgodovina: predstavniki obeh veteranskih organizacij, ki sta predlagali praznik, govorita o tem, a treba bi bilo omeniti tudi Janeza Drnovška in njegovo diplomatsko potezo, ki je pripomogla k odhodu JLA. Da tega ne bo storil Janez Ivan, seveda razumemo. Med uspehi pučistov je Stevanović kot predsednik parlamenta, torej po rangu druga oseba takoj za predsednico republike. Kaj si o njej misli Janez Ivan, je pokazal s tem, ko se je na državnih proslavah vrinil na njeno mesto ali ji odvzel mesto, mdr. tudi s tem, da jo je prehitel pri papežu in ga nepooblaščen povabil na obisk, kar je morala za njim popravljati z uradnim vabilom. Gorje, da bi jo zamenjeval gospod Stevanović!
Z uzurpiranjem predsedniških pooblastil pa Janez Ivan samo kaže, kako nastaja predsedniška država Druga republika. Nas je kdo vprašal? Ni treba, saj imamo državni udar, s katerim nam ugrabljajo državo. Če nismo »intimne opice« Druge republike, vemo, kako je treba glasovati na »Miklavževem« referendumu. In tudi še ob kaki naslednji priložnosti. In kako nujno moramo braniti vse tisto malo, kar nam je še ostalo od demokracije. Kot je znano, upanje umre zadnje. Upanje v demokratične volitve.
Božidar Debenjak, Ljubljana