Socialni demokrati se radi predstavljajo kot stranka moralnih načel in ničelne tolerance do nasilja. A primer Janija Prednika kaže, da so njihove vrednote pogosto glasnejše na papirju kot v praksi.
Dolga leta so gradili podobo stranke, ki stoji na strani pravičnosti, spoštovanja in solidarnosti. Njihova retorika o »ničelni toleranci do nasilja« je postala del identitete, ki jo ponavljajo ob vsaki priložnosti. Toda ko se s podobnimi očitki sooči nekdo iz njihovih vrst, se moralna načela hitro umaknejo previdnosti. Primer Janija Prednika – nekdanjega vodje poslanske skupine SD, ki ga je nekdanja partnerka ovadila zaradi domnevnega nasilja – je to pokazal. Prednik je v izjavi zatrdil, da nikoli ni bil nasilnik, priznal pa je, da je bil pod pritiskom in »v stiski odreagiral narobe«. Njegov odstop iz poslanskih vrst je bil po lastnih besedah dejanje odgovornosti – ne priznanje krivde, ampak korak, s katerim naj bi zaščitil ugled institucije državnega zbora in stranke. SD je odstop pozdravil, vendar se do vsebine obtožb ni opredelil, dokler postopek ne bo zaključen.
Stranka, ki naj bi bila moralni kompas slovenske levice, se je v trenutku soočila z lastnim ogledalom. Na eni strani zagovarja pravice žrtev nasilja in se zavzema za ničelno toleranco do zlorab, na drugi strani pa je, ko so obtožbe prizadele njihovega vidnega člana, izbrala varno distanco. Gre za vzorec, ki ga volilci že poznamo: vrednote veljajo – dokler niso neprijetne. Kadar se načela srečajo z realnostjo, jih hitro nadomestijo »spoštovanje postopkov«, »pravna država« in »osebna odgovornost« – fraze, ki lepo zvenijo.
Primer Prednika je zato več kot le osebna zgodba. Je test, ali je SD resnično pripravljena živeti to, kar govori. Če stranka misli resno s svojimi načeli, mora pokazati enaka merila za vse – ne glede na politično pripadnost, ugled ali funkcijo. V nasprotnem primeru bo javnost njene vrednote (še naprej) razumela kot del političnega marketinga – lepe, udarne in popolnoma varne, dokler jih ne preizkusi resničnost.
Polona Jamnik, Bled
