Na tem mestu se smemo res vprašati, zakaj bi se Jankoviću morala tresti roka, ko bi subverzivnemu obsojencu prepovedal vstop v državo. Dikcija o »tresoči roki« poleg ljubezni do patetičnih jezikovnih klišejev izpričuje predvsem – strah. Kdo ve, morda pa je prav dejstvo, da imamo v Sloveniji ljudi, ki se jim ob ideji, da bi se zamerili Dodiku, zatrese roka, spodbudilo slovensko vlado, da je velikodušno poskrbela, da izvor njihovega trepeta ostane na varni daljavi …
A ljubljanskemu županu se je roka kmalu očitno dovolj umirila, da je prijel za telefon in pri svojem – kaj naj rečemo: prijatelju, kolegu, vzorniku? – izpogajal blagohotno obljubo, da bo »skušal doseči« preklic odločitve Republike Srbske, da prepove vstop slovenski predsednici in zunanji ministrici, ki jo je (povsem protiustavno) sprejela kot protiukrep za slovenski crimen laesae majestatis proti Dodiku.
Šarada okoli Dodika bi morala vzbuditi kritično maso v slovenski družbi glede nevarnosti, ki jo predstavlja penetracija interesov srbske vladajoče kleptokratsko-nacionalistične elite v Slovenijo. Če bo ta alarm prespala, se utegnemo kmalu znajti v situaciji, v kateri bo tudi za odločitve slovenskega zunanjega ministrstva treba klicati vplivneže v Banjaluko, Beograd … ali še dlje na vzhod.
Delo
