Ne moremo pa mižati pred dejstvom, da javni zdravstveni sistem od bolnišnic do zdravstvenih domov ne more prevzeti čedalje večjih potreb po zdravstvenih storitvah z napredkom medicine, čedalje večjih potreb prebivalstva in tudi z »bumom« starostnikov.
Moje izkušnje s sodelovanjem bolnišničnega in osnovnega zdravstva (javnega in zasebnega) segajo v zgodnja sedemdeseta leta, ko smo mnogi bolnišnični zdravniki odhajali delati na periferijo, in to bi moralo biti pravilo in ne izjema. Strinjam se, da je zato potrebno soglasje tvojega primarnega delodajalca. Kaj pa konkurenčna prepoved? Ali je bila kršena konkurenčna prepoved, če zdravnik prihaja delat v Kočevje, Tolmin ali Bovec? So pa tudi taka občasna dela (na primer nadomeščanje v času dopustov ali krajše bolniške odsotnosti), kjer niti ni vedno izvedljivo pridobiti soglasja svojega delodajalca. Ali je bolje, da bolniki v takih primerih ostanejo pred zaprtimi vrati, ali pa je bolje, da se zagotovi ustreznega nadomestnega zdravnika? In če je že potrebno soglasje za delo pri drugem delodajalcu, naj bo za vse javne uslužbence enako. Ne pa za ene tako, za druge drugače. Pika. In še enkrat pika.
Danes so dovoljene sanje. Jutri bo (za zdravstvo) nov dan, enak prejšnjemu, z istimi ali še večjimi problemi, ker bo zdravstvo moralo delovati naprej, ne da bi rezultat volitev kakorkoli oslabil njegovo delovanje. Bolniki nimajo časa čakati na spremembe in se tudi z morebitno novo vlado ne morejo nadejati hitrih sprememb.
Marjan Fortuna, Kranj