Udeležence iz več držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer. Izrekel je priznanje univerzi za vlogo, zaradi katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora – ter poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični, kot jo je imenoval, zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.
Dovolil sem si mejl pohvale za izrečeno, a obenem ministra soočil z nečim, kar desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek boleče migracije in pokažem na dramo enega izmed narodov, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove in Janševe vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zaradi genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Znosno sobivanje in minimum sodelovanja v nekem prostoru predpostavlja ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanja človekovih pravic.
Spomnil sem ga na 70 tisoč in več – bojda jih je še 8 tisoč pod ruševinami – pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na dva tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev z Zahodnega brega, na krvavo okupacijo dela Libanona in na občasne še bolj krvave agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran, vse to v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vsem resolucijam varnostnega sveta in generalne skupščine ter same ustanovne listine Združenih narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved o vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi, smrti in stradanja med Palestinci so si krivi ti sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa do Hezbolaha, prek Hutijcev do Irana, ki vse te »podizvajalce« – kot jim pravijo – financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.
A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame sprejmemo, ni mogoče uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela v primerjavi z grehi sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.
Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen kontinuitete v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to je priznanju Palestine in prepoznanju genocida nad njenim ljudstvom ter posledično z ohladitvijo odnosov z Izraelom z nekaj malega sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave z Gregorčičeve. Bili smo za dobri dve leti na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poveden je bil odklon večine sveta do nemške kandidature za varnostni svet OZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in negiranje zločinov Netanjahujevega režima sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.
Aurelio Juri, Koper