Nekaterim sem z zanimanjem prisluhnil, saj sem tokrat resnično pričakoval, da bomo slišali jasne odgovore pretendentov za premierski in ministrske položaje o tem, kako vidijo razvoj naše države v prihodnjih letih. Žal sem bil razočaran. Prvo vprašanje skoraj povsod in večina razprave se je vrtelo okoli tega, ali boste šli v vlado s tem ali onim ter zakaj s kom ne.
Živimo v letu 2026, ko se v mednarodnih odnosih stvari odvijajo povsem drugače kot še pred desetimi leti. Seveda ne trdim, da prej v pomembne mednarodne odločitve ni bila vključena ekonomska diplomacija. Bila je, saj je stara toliko kot diplomacija sama. Razlika je v tem, da je bila nekoč bolj v ozadju, danes pa je geo-ekonomija povsem v ospredju in se je ne zavija več v celofan.
V Evropi že desetletja poudarjamo digitalizacijo in konkurenčnost. A se še kdo spomni Lizbonske strategije, sprejete leta 2000, po kateri naj bi Evropa »do leta 2010 postala najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«? Danes, leta 2026, iz Evrope praktično nimamo niti enega visokotehnološkega podjetja, ki bi lahko resno konkuriralo ameriškim in azijskim velikanom.
Spomnimo se finske Nokie in švedskega Ericssona, ki sta kljub takrat prevladujočemu globalnemu tržnemu deležu klonila pred idejo Steva Jobsa o telefonu brez tipk, nato pa še pred azijskimi podjetji, ki so mu sledila. Če smo mislili, da je Elon Musk s svojimi avtomobili sprožil revolucijo, potem počakajmo na kitajske električne avtomobile. Le vprašanje časa je, kdaj bodo množično prodrli na evropski trg. Takrat bo pod hudim pritiskom nemška avtomobilska industrija, posledično pa tudi slovenski dobavitelji v teh verigah. Ob tem ne gre pozabiti: Tesla Motors je bila ustanovljena pred dobrimi dvajsetimi leti, BMW denimo pa pred več kot stoletjem.
Evropa na tehnoloških področjih, pa tudi pri podjetjih z najvrednejšimi blagovnimi znamkami, izrazito zaostaja. Ne več le za ZDA, temveč vse bolj tudi za Azijo. Če k temu dodamo novo realnost mednarodne politike na področju ekonomske diplomacije, postane jasno, da je skrajni čas za resno in odločno ukrepanje. Leto 2010, ko bi morala Lizbonska strategija pokazati oprijemljive rezultate, je že dolgo za nami.
In kje je Slovenija? Z lupo je treba iskati mednarodni indeks, na katerem bi v zadnjih letih napredovali ali vsaj obstali. V večini primerov smo nazadovali. Ko bi se bilo treba soočiti z dejanskimi rezultati, torej s številkami in statistiko, kjer ni prostora za preveč fluidne interpretacije, pa se pri nas pogovarjamo o tem, s kom bo kdo šel v vlado in s kom ne. Kdo ima zamero do koga. Kdo je komu všeč in kdo ne.
Pa se za trenutek ustavimo. Si predstavljate, da greste na zmenek z osebo, ki vam je všeč, in jo kot prvo vprašate, s kom bi šla? Osebno menim, da je takšno vprašanje žaljivo, nespodobno in predvsem več pove o tistem, ki ga postavi. V Sloveniji že skoraj dve desetletji poslušamo volilne kampanje, v katerih se prvo vprašanje vrti prav okoli tega. Vprašanja o tehnološkem preboju, o prihodnosti naših dobaviteljev, o startupih, saj naši mladi nimajo nič manj podjetniških idej kot drugod, pa pridejo na vrsto šele na koncu, če sploh, ko že zmanjkuje časa.
Zato si želim, da bi predstavniki političnih strank na takšna vprašanja preprosto odgovorili, da se bo o tem, kdo bo s kom šel in predvsem kdo bo koga povabil v vlado, odločalo po volitvah. Vse ostalo pred tem so zgolj ugibanja in napovedovanje prihodnosti.
V zadnjem času se marsikdo sklicuje na pokojnega dolgoletnega predsednika vlade Janeza Drnovška, ki je bil premier tako dolgo prav zaradi sposobnosti sestavljanja zelo različnih koalicij in neizključevanja različnih strank.
Želim si, da bi tokrat spremljali soočenja vizij, programov in konkretnih rešitev, ne pa razprav o tem, kdo je bil, bo ali komu je kdo všeč. Čeprav je tudi to lahko legitimen razlog za osebne odločitve posameznikov, si vsaj tisti, ki nas zanima prihodnost države, zaslužimo slišati rešitve, kot tudi ljudi, ki bodo te rešitve sposobni izpeljati.
Elon Musk je na nedavnem srečanju v Davosu govoril o življenju na Marsu in o tem, da ga bo sam doživel. Umetna inteligenca, npr. ChatGPT, je javno dostopen komaj tri leta, pa je že danes korenito spremenila cela področja naša življenja, še posebej življenja mladih. Kako se bo razvijala v naslednjih štirih letih, je težko napovedati, gotovo pa bo svet povsem drugačen.
Zato danes v Sloveniji ni čas za razprave, ki spominjajo na osnovno šolo, kdo bo s kom šel in kdo s kom ne. Potrebujemo deset rešitev za deset največjih izzivov, s katerimi se sooča Slovenija. Naloga politike pa je, da te rešitve izpelje v dobro vseh nas ter da bomo leta 2030, ob izteku rednega mandata letošnjih izvoljencev, brez zadrege pogledali na mednarodne indekse uspešnosti naše države.
Dr. Gorazd Justinek je izredni profesor za mednarodne ekonomske odnose na Novi univerzi