Pri nas je registriranih kar 60.000 nogometašev. Druga stvar je odnos Slovencev do nogometa. Odnos, v katerega smo bili dolga leta vzgajani. Nesprejemljivo se mi zdi, da takšne, tako množične panoge mediji ne spremljajo.
Očitno imamo štiri klube, ki odstopajo po proračunu, to so Maribor, Olimpija, Celje pa tudi Koper, in rezultati so temu primerni. Celje kaže konstantno dobro organiziranost, v to štejem vodenje, igre oziroma rezultate in delo uprave. Malce drugačna je zgodba v Mariboru, najmanj definirana zgodba je v Ljubljani, težko je ugotoviti, kakšen je interes teh hrvaških vlagateljev. Koper, tudi zahvaljujoč glavnemu sponzorju, še funkcionira. Drugi del klubov je v finančno razmeroma slabih finančnih okvirih. Rekel bi, da je letošnja razvrstitev realna glede na vložke in način dela.
Pri nas se stvari velikokrat potencirajo. Radi bi bili del evropske in svetovne nogometne scene in potem mediji, kakršni koli so že, sproducirajo neke zvezdnike, realnost je pa povsem drugačna. Če pogledamo, kje naši nogometaši igrajo: denimo Marcel Ratnik, eden naših najboljših nogometašev, igra v Emiratih! V popolni anonimnosti. Vem, vprašanje je, koliko ti fantje sploh odločajo o tem, kje bodo igrali, a jaz bi na njegovem mestu veliko prej izbral avstrijsko, češko ali poljsko ligo. Bil bi na ogled vsem, hkrati pa bi napredoval.
Boštjan Cesar kot selektor začenja z ničle. Ne glede na njegovo igralsko kariero je treba reči, da je popolni začetnik. Nekaj mesecev je bil v Mariboru, nekajkrat je nadomeščal Matjaža Keka in to je vse. Prihajajo liga narodov, prijateljske tekme in potem bodo kvalifikacije za evropsko prvenstvo, tam bo šlo pa zelo zares.
Vir: Nedeljski dnevnik