Terme zaprte za javnost, 24-urno varovanje, po zaključku pa večdnevno generalno čiščenje, menjava vode in dezinfekcija do zadnje fuge na ploščicah. Komentarji so eksplodirali. »Ogabno!« »Izprijeno!« Itd. Dejstvo je, da imamo Slovenci od nekdaj poseben odnos do spolnosti: če je tiho, v temi in brez prič, je tradicija. Če je javno, organizirano in z računom, pa je propad civilizacije.
Ironija? Terme so že v času Rimljanov veljale za uradne centre družabnega razvrata. Rimljani so jih imeli za svete templje telesnih užitkov – in nihče se ni pretvarjal, da gre zgolj za revmatične kolke. Dva tisoč let kasneje pa podalpski narod stoji v kopalnem plašču, srka kamilični čaj in zatrjuje, da je tam izključno zaradi križa in stresa. Seveda, obstajajo tudi ljudje, ki v terme hodijo zaradi rehabilitacije. Ampak bodimo pošteni – to je približno tako, kot da bi trdili, da se v petek zvečer v gostilni pije zgolj mineralna voda.
Rimske Toplice torej niso izumile nič novega. Le iskreno so povedale, kaj ponujajo. In to je tisto, kar najbolj boli.