Na očitek delodajalcev, da nekatera zasebna podjetja tega ne bodo zmogla in bodo morda celo propadla, je sledil Golobov odgovor, da bi se v tem primeru delavci lahko po »samoupravljalsko« odrekli božičnici. Zatem se je izkazalo, da to zakonsko ni mogoče in da se s tem tudi sindikati ne strinjajo. Odločitev o tem, da bo božičnica izplačana še letos, je bila, kot smo kasneje izvedeli, sprejeta brez posvetovanj s koalicijskima partnericama SD in Levico ter brez dialoga z ekonomsko-socialnim svetom. Očitno je nekdo iz ožjega kroga predsedniku Golobu sugeriral, da je to odličen predvolilni bonbonček – morda je bila to kakšna vplivnica ali krog vplivnic, ki se jim je to porodilo ob klepetu na kavi, kdo ve. Zdi pa se, da pravnikov, ekonomistov in finančnikov, ki bi vse skupaj razdelali, da bi lahko prišli od »genialne« ideje do učinkovite in premišljene vladne poteze, ni bilo zraven.
Pa to sploh ni prvi Golobov rokohitrski podvig v maniri supermena, ki v prvi fazi pred kamerami udari s fascinantno idejo, v nadaljevanju pa nato to isto zamisel v slogu improlige zagovarja, popravlja in dodeluje pred očmi javnosti ali pa jo kar opusti in stavi na kratek spomin volivcev.
Začelo se je kmalu ob prevzemu oblasti, ko je oznanil, da bo zakon o RTV spisan tako, da bodo (spet po »samoupravljalsko«) javno televizijo vodili in o njej odločali kar novinarji, saj da oni najbolj vedo, kaj je v zvezi s tem zavodom treba. Da je taka »rešitev« upravljanja nacionalne televizije v nasprotju z zakonodajo s področja javnih zavodov in je (spet) neka parodija samoupravljanja, ga ni kaj dosti skrbelo. Tako ali tako pa je v zelo kratkem času postalo jasno, da je ideja abotna in neprimerna za resno razpravo.
Če malo pobrskamo po spominu, se lahko spomnimo razvpitega interventnega zakona, s katerim je Golobova vlada reševala čakalne vrste v zdravstvu. Eksperiment je stal nekaj sto milijonov davkoplačevalskega denarja, učinek pa je bil obraten od želenega, čakalne vrste so se še podaljšale – vse skupaj se je izkazalo za prevaro, ki je nekaterim zasebnim zdravnikom omogočila bajne zaslužke. Verjetno Golobova krivda ni v tem, da je bil oče te prevare, ji je pa nasedel, kar ni čudno, saj se mu je gotovo zdela privlačno »učinkovita« in všečna. Da bi kdo kazensko odgovarjal za to očitno sistemsko korupcijo, ni bilo slišati; le Loredan je kot minister odstopil in zdaj v miru, v zasebnem zavodu, žanje plodove svojega »dela« na funkcionarskem položaju.
Podobno je bilo tudi z obljubo sodniškemu svetu, ko je predsednik Golob pred kamerami obljubil 600 evrov dodatka vsakemu sodniku. Kasneje se je izkazalo, da je to zakonsko nemogoče. Je pa zvenelo (spet) učinkovito in všečno, razpletlo pa se je šele po dolgi in mučni sagi, ki je potekala pred očmi javnosti in dobila epilog na ustavnem sodišču.
O Golobovih odločnih, a nezakonitih ukazih oziroma željah po kadrovskih čistkah v policiji in zvijanju rok ministrici za notranje zadeve ni treba posebej razpredati. O tem zdaj zoper predsednika vlade teče sodna preiskava.
Davčna reforma je bila ob začetku mandata odločno razglašena kot eden ključnih stebrov vladne politike, potem pa je klavrno propadla, ko se je predsednik Golob lepega dne nenadoma spomnil domislice, da reform, ki jih ljudstvo noče, pač ne bo.
Podobne primere, ko je predsednik Robert Golob v kavbojski maniri najprej streljal, potem pa šele premišljeval in spraševal tiste, ki na določeno temo kaj vedo, bi lahko še naštevali. Vendar je morda bolje, da se zamislimo, ali tovrstno revolveraško, odločno-konfuzno politiko, motivirano z željo po ugajanju, hočemo tudi v naslednjem mandatu. Načelo, ki ga je pred davnimi leti glede politike menda razglašal Lojze Peterle – »Kovali bomo vsekakor, če bo ploščato, bo lopata, če bo ostro, pa vile« – bi morda vendarle kazalo opustiti.
Dragan Matić, Ljubljana
