Pa sem se spomnil nekega kratkega stripa Giorgia Forattinija, najbolj znanega italijanskega karikaturista, izpred 50 let, na katerem sta upodobljena takratni predsednik italijanske republike Giovanni Leone in premier Aldo Moro. Slednji tiči z lopato v roki v nekaj metrov izkopani jami in sporoča predsedniku, ki z vrha spremlja kopanje, da je dosegel dno. A mu Leone odvrne: »Koplji dalje!«
Se je v takem breznu znašla tudi Slovenija? Vsak naj presodi sam, a dejstvo je, da smo v 35 letih samostojnosti, volivke in volivci, zagotovo nehote, ker smo bili izigrani in prevarani, oblikovali največji politični unikum doslej v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Nikoli prej ni bil poklican k vodenju državnega zbora čisti novinec, ki se razglaša za opozicijskega poslanca, nikoli prej vladna koalicija in njena vlada nista nastajali z glasovi stranke, ki pravi, da bo v opoziciji, sicer konstruktivni, a »trdi in neizprosni kot malokatera prej«, in nikoli prej ni bilo s strani predvsem sestavljavcev nove oblasti toliko prelomljenih predvolilnih obljub. Od same najmočnejše SDS, da ne bodo silili v vlado brez močne koalicijske in celo ustavne večine, do Demokratov Anžeta Logarja, da ne bodo nikoli »skočili v objem« Janeza Janše, čemur osebno nisem nikoli verjel že od takrat, ko so se podali na domnevno samostojno pot, do najmanjše stranke, Resnice, da se že zaradi zamer zaradi pregona nasprotnikov obveznega cepljenja v času covida s strani prejšnje Janševe vlade s prvakom SDS ne bodo nikoli spravili skupaj.
A dejstvo je, da se je pri vsem tem Zoran Stevanović, ustanovitelj te stranke, že zapisal na vrh dosedanjih predsednikov in predsednice parlamenta, seveda ne po sposobnosti ali drugih vrlinah, še najmanj po etični drži in integriteti, zagotovo pa po fleksibilnosti, prilagodljivosti, amorfnosti ali recimo kar po dosledni nedoslednosti. Rekel je že vse in nasprotje vsega, da pri njegovih »funkcije ne pomenijo nič«, in to takoj, ko je pograbil prvo, ki mu je bila ponujena in ki je druga najpomembnejša v državi, pa da ne bo nikoli šel (kot sem že zapisal) v španovijo z Janšo, a je storil prav to, pa da ne bo prispeval glasov svoje poslanske skupine predlogu za Janševo kandidaturo, naslednji dan pa si je premislil, da stavita tako sam kot stranka na geslo »moč ljudem«, je pa bil prvi, ki je zavrnil zamisel odhajajoče koalicije, da bi ljudem dali moč odločanja o tako imenovanem interventnem omnibus zakonu »za razvoj Slovenije« (sindikati, ki že zbirajo podpise za razveljavitveni zakonodajni referendum, mu pravijo zakon »za razkroj Slovenije«), ki so ga sprejele stranke nove večine z Resnico vred, še preden smo dobili vlado. In izjavil je, tale gospod, mimogrede, bivši disciplinsko problematičen policist, da bo takoj šel v Moskvo in pognal dialog z Rusko federacijo – na to pot še čakamo – in da bo storil vse, da izstopimo iz zveze Nato, no tudi iz Evropske unije, a je kasneje priznal, da se je pri bil slednjem malce uštel, ker da je ta korak, kolikor sem ga razumel, preveč kompliciran.
Pot v Moskvo in izstopi, posebej še iz Svetovne zdravstvene organizacije in drugih mednarodnih povezav ter struktur, bi naj bili zapisani in zacementirani v Resničinih »programskih izhodiščih«, ki da ostajajo, kot pravi Stevanović, glavno vodilo pri odnosih do nove koalicije in vlade. Ker smo ga slišali tudi izreči podporo koalicijski pogodbi, s katero se Janša podaja na oblast, gre slednjega vprašati, ali je vanjo zapisan tudi ta 180-stopinjski obrat slovenske zunanje politike.
Naj še pojasnim naslov »Resnica kot račka«. Stranka se razglaša za opozicijsko, a njena dejanja govorijo nasprotno. Ustavni pravnik dr. Saša Zagorc je tako držo posrečeno opisal s starim izraelskim pregovorom o rački: »Če hodiš kot račka, če plavaš kot račka, če kvakaš kot račka, potem si najbrž račka.«
»Non ci resta che piangere – Nam ne preostane drugega kot jokati«, je naslov ene najbolj prepoznavnih komediji neponovljivih Massima Troisija in Roberta Benignija. Skoraj dve uri samega smeha in krohotanja. Bi se pa ta naslov bolj zvesto prilegel filmu, ki ga zadnje čase snemamo doma.
Aurelio Juri, Koper