Pragmatičen pristop je, da ne težiš k idealu, ampak delaš to, kar je izvedljivo. Realizem je, ko upoštevaš dejanske omejitve (čas, sredstva in interese). Kar se sredstev tiče, mnogi izvajalci zdravstvene dejavnosti razpolagajo s toliko opreme, da bi lahko obravnavali bistveno več bolnikov, kot jih smejo. Kakšna je zato samo gospodarska škoda, si lahko le predstavljamo, ker te ni mogoče izmeriti. Poseben problem so pa posledično dolgotrajne bolniške odsotnosti in veliki stroški, povezani s tem.
Na osnovi izkušenj trdim, da imajo (ali smo imeli) zdravniki v mnogih javnih zavodih pogosto dovolj možnosti in časa, da lahko hodijo delat (ali smo hodili) tudi izven svoje matične ustanove, ne da bi trpelo delo v njih. Tako smo delali mnogi zdravniki na Golniku in tudi v UKC Ljubljana. Moji ustanovi sta celo vzpodbujali delo pri drugih delodajalcih, kar je bilo nenazadnje zanju tudi koristno, ker smo vanju pošiljali bolnike, ki jih na periferiji zaradi omejenih možnosti pač ne moreš »obdelati«.
Res je, da »težke« medicine ne moreš izvajati v ustanovi, kjer si sam in še to omejen čas. A glede na možnosti bi se dalo marsikaj delati bolj racionalno. In tako se je pogosto delalo, da si bolnika ambulantno prej obdelal ter nato sprejel v bolnišnico, v kolikor je bilo to potrebno. Kakšna prednost je in nenazadnje korist za bolnika, če ga tudi v bolnišnici obravnava zdravnik, ki bolnika pozna in mu bolnik tudi zaupa, si tisti, ki imajo toliko pripomb na delo zdravnikov izven matičnih ustanov, niti ne predstavljajo. Mednje žal sodijo tudi nekateri znani zdravstveni delavci, ki verjetno niso veliko delali v osnovnem zdravstvu, ali pa so že pozabili, kako je delati na »prvi bojni črti«.
Umetnost možnega je torej strategija pri iskanju najboljših rešitev v neidealnih razmerah. Dokler se bomo slepili s tem, da je vztrajanje pri nekih idealnih, da ne rečem utopičnih ciljih možno, se ne bomo premaknili k izboljšanju razmer, ki jih vsi pričakujemo. Zapadli smo v neki ideološki vrtinec in boj proti nosilcem zdravstvene dejavnosti, ki ne koristi nikomur, ne politiki in še manj bolnikom.
Marjan Fortuna, Kranj