V imenu teh besed naj bi sprejeli, da zdravniki delajo vzporedno v javnem in zasebnem sistemu, da javne ustanove izgubljajo kader, da pacienti čakajo, zasebni sektor pa cveti. To naj bi bilo racionalno. Ne ideološko.
In ko nekdo trdi, da »ideološke floskule« škodujejo zdravstvu, medtem ko zagovarja sistemsko prelivanje javnega kadra in javnega denarja v zasebne žepe, ne govori neideološko. Govori iz zelo konkretne ideologije privatizacije.
Zgovorna je normalizacija »dvoživkarstva«. Predstavljeno je skoraj kot plemenita oblika sodelovanja: zdravnik dopoldne dela v javni ustanovi, popoldne drugje, vmes pa naj bi vsi pridobili: bolniki, periferija, celo matične ustanove. Posamezni (ali mnogi) zdravniki res delajo veliko in požrtvovalno, a kakšen sistem s tem ustvarjamo?
Sistem, kjer najbolj izkušeni kadri energijo, čas in motivacijo postopno selijo tja, kjer so pogoji boljši in zaslužki višji, ne more dolgoročno ohraniti močnega javnega zdravstva. Če postane zgolj baza za preusmerjanje pacientov in kadrov k zasebnikom, potem javno zdravstvo razpada zaradi erozije od znotraj.
Avtor pisma posebej poudarja pomen »racionalnosti«, kjer naj bi bilo povsem normalno, da zdravnik bolnika najprej obravnava ambulantno drugje, nato pa ga sprejme v bolnišnico, kjer ga »že pozna«. To se sliši humano in učinkovito, vendar: ali imajo vsi pacienti enak dostop do takšne obravnave? Ali pa boljšo kontinuiteto oskrbe dobijo predvsem tisti, ki pridejo skozi zasebna vrata?
Javno zdravstvo je civilizacijski dogovor, da kakovost zdravljenja ne sme biti odvisna od debeline denarnice, osebnih poznanstev ali sposobnosti krmiljenja med javnim in zasebnim sistemom. Ko se ta meja začne rahljati v imenu »realizma«, se začne zdravstvo spreminjati iz javne dobrine v trg storitev.
Pogosto poslušamo, da je problem v »ideološkem boju« proti zdravnikom. Toda največ škode glede zaupanja v zdravstvo niso povzročili kritiki privatizacije, temveč občutek ljudi, da sistem ni več enak za vse. Da lahko nekdo na javni pregled čaka leto dni in več, pri istem zdravniku pa samoplačniško pride na vrsto prihodnji teden. To ni ideološki problem. To je problem pravičnosti.
Pragmatičnost brez jasnih javnih interesov ni realizem. Je postopna privolitev v razpad skupnega sistema. In prav zato bi morali biti pri besedah, kot so »umetnost možnega«, precej bolj previdni.
Polona Jamnik, Bled