Prvič: približuje se odločanje na referendumu o tako imenovanem »razvojnem zakonu«. Vanj se je vključil (po nalogu vlade!?) tudi Klub slovenskih podjetnikov, ki ga (kako sprevrženo) vodi dr. Marko Bitenc, lastnik privatne medicinske ustanove, v kateri naj bi vsi zaposleni molili za to, da bi na referendumu zavrnili pobudo združenih sindikatov. Moj komentar: zdaj nam res lahko pomaga samo še Bog, tudi zdravnikom ne moremo več zaupati.
Drugič: pri Marcelu je gostoval izkušeni politik Gregor Golobič, ki pa mu ni uspelo do konca artikulirati ideje o pokopu domobrancev v Ljubljani. Pa naj mu jaz pomagam. Katoliška cerkev naj podpiše kapitulacijo, ki je (edini) niso podpisali ob koncu druge svetovne vojne, in naj se ta izjava, skupaj s prisego nemškemu okupatorju, vkleše v spomenik, potem pa naj se spomeniku pridružijo tudi posmrtni ostanki. Verjamem (in upam tudi, da tako meni veliko sodržavljanov), da bi se s tem dejanjem končala kalvarija, ki jo že več kot trideset let desnica izkorišča v politične namene.
Tretjič: minister Matoz je pripravil v tajnosti izstop policistov (za začetek) iz enotnega plačnega sistema, s tem pa pripravlja policijo na posebne naloge, ki jo čakajo v režiji trenutnega, od vseh neuspehov zadihanega predsednika vlade. Trenutni enotni plačni sistem je zagotovo potreben dodelave, rušenje tega pa je zanesljiv znak, da si skuša trenutna oblast zagotoviti podporo v represivnih organih za primer upora državljanov.
Kako se trenutna oblast boji civilne družbe, pa kažejo zadnje izjave premierja in njegovih adjutantov, ki so za tarčo vzeli Inštitut 8. marec in Niko Kovač ter Janeza Markeša. Sprašujem se, ali tem izgubljenim politikantom res ni jasno, da predstavljajo veliko manjšino Slovenije? In da nadvse podcenjujejo moč civilne družbe oziroma večine Slovencev?
Srečo Knafelc, Krvava Peč