Odločanje sploh ni tisto, kar si večina razlaga kot pomen te besede. Odločanje ni dviganje rok in obkrožanje besed »za« ali »proti« na glasovalnem lističu. Odločanje je nasprotno kompleksen proces, ki deluje po sistemu naravne procesne hierarhije. Takšno razumevanje vseh oblik družbenega odločanja je podlaga za učinkovito neposredno izvrševanje oblasti ljudstva (3. člen ustave) z organiziranjem referenduma. V nasprotnem primeru je referendum uporabljen le kot orodje avtokratske oblasti.
Kako poteka proces odločanja? Začetek procesa je zaznava problema (1), sledi zbiranje podatkov o dejavnikih nastanka problema (2), nato spoznavanje vseh značilnosti problema (3), tehtanje možnih rešitev problema (4), vrednotenje možnosti glede na cilje, tveganje in posledice (5), izbira najprimernejše možnosti (6), uresničevanje izbrane variante (7) in preverjanje rezultatov glede na postavljene cilje (8). Odločanje je torej kompleksen proces, ne pa zgolj glasovanje. Ko je predmet odločanja blaginja prebivalstva, opisani proces odločanja nima alternative. Blaginjo prebivalstva sestavljajo tri področja, materialna (1), družbena (2) in okoljska (3) blaginja, in jo merimo s kar 90 različnimi kazalniki. Kakšna je družbena praksa?
Kazalnikov materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva pri odločanju ne uporablja nobena, ne izvršilna ne zakonodajna oblast. Pa tudi sicer družbeno odločanje praviloma ne poteka po sistemu hierarhičnega procesa odločanja. Prezrta je okoliščina, da je sprejemanje učinkovitih družbenih odločitev odvisno predvsem od načina organizacije procesa družbenega odločanja. Ko se odločanje ne opira na kazalnike in cilje na področju blaginje prebivalstva, prevladujejo interesi ožjih skupin ali celo posameznikov. Takšna praksa družbenega odločanja je razlog, da tudi oblast v posesti levice ne zmore izpeljati težko pričakovanega preobrata v družbi. To se dogaja, ker ni upoštevano pravilo, da je učinkovitost upravljanja države neposredno odvisna od načina organiziranja in izvajanja procesa družbenega odločanja.
Opis procesa družbenega odločanja daje odgovor na vprašanje o uporabnosti predstavniške demokracije v okolju četrte industrijske revolucije. Poltretje stoletje dolgo rabljen sistem političnega predstavništva je že davno dosegel svoj zenit. Z orodji tega sistema iz časa prve industrijske revolucije (1760–1840) ni mogoč napredek pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kar 74 odstotkov prebivalcev sveta živi v okolju vladavine avtokratske oblasti. Način razdelitve svetovnega bogastva je prepričljiva podoba takšnega sveta. Polovica njegove vrednosti je v lasti političnih in gospodarskih elit oziroma enega odstotka prebivalcev, drugo polovico (99 %) pa si lasti dobrih osem milijard prebivalcev našega planeta. Med njimi je kar tri milijarde ljudi na robu preživetja. Neoliberalizem je potreboval le pol stoletja, da je vzpostavil takšno nelegitimno podobo sveta.
In kje na zemljevidu sveta najdemo Slovenijo? V treh desetletjih samostojne države (še) nismo odpravili grožnje stalnega ponavljanja avtokratske oblasti. Oblast je spet v rokah desne koalicije, ki jo vodi Janez Janša. Avtokratska oblast je vsakič bolje organizirana, opozicija pa ne zmore dovolj odločnih odzivov. Ko je bila levica na oblasti, ni sprejemala učinkovitih dolgoročnih ukrepov. Nič ni bilo storjenega za demokratizacijo procesa družbenega odločanja in v ospredje politične aktivnosti ni bilo postavljeno sistematično reševanje vseh vprašanj blaginje prebivalstva.
Glavno gonilo napredka sveta je odpravljanje revščine in neenakosti. Odločilne bodo razmere v svetu. Ključ do napredka je samo eden, z redistribucijo svetovnega bogastva odločno odpravljati revščino in neenakost.
Janez Krnc, Litija