Kako usodno neučinkovita je bila na področju sankcioniranja kriminalnih dejanj, pa se kaže danes, saj bi v primeru, če bi bila na tem področju učinkovita, kar lepo število danes zelo glasnih desnih poslancev svoj mandat prestajalo v kateri od kazenskih ustanov. Spomnimo se samo afere Trenta, brskanja po računih fizičnih oseb s strani Urada za preprečevanje pranja denarja v času tretje Janševe vlade, prekoračitve pooblastil Knovsa, korupcije pri nabavi opreme v času kovida, afere Black Cube pred volitvami, prekomerne uporabe sile zoper protestnike v Ljubljani, financiranja političnih strank iz tujine ali različnih obvodov in še mnogo drugih korupcijskih zgodb, povezanih z današnjimi zapriseženimi borci proti korupciji.
Smilijo se mi tisti, ki še vedno verjamejo, da je desnica kdaj koli in kadar koli delala za ljudi. Desnica je dokazljivo bila in bo tudi v naprej zaščitnik kapitala, pa če to želi priznati ali ne. Pretežno po zaslugi desnice smo izgubili gozdove, najpomembnejše firme in še marsikaj. Že vpogled v spisek podpornikov desnice v celoti razkriva cilje predlaganega zakona (nekateri ga imenujejo Brodnjakov zakon). V kolikor kdo misli, da je prvi človek NLB Brodnjak, ki se je trudil predavati na predvolilnem shodu NSi, oseba, ki jo skrbi usoda malega človeka, se usodno moti. Gre za človeka, ki so ga po tem, ko smo državljani sanirali NLB z milijardami evrov, postavili na vodilni stolček naše največje in uveljavljene banke (in ne kakšne velike proizvodne ali trgovske firme, v katerih vsakodnevno poteka borba za obstoj in razvoj). Kljub temu, da je Slovenija majhna, sem prepričan, da premore na stotine ljudi, ki bi bili sposobni to delo opravljati vsaj tako dobro ali celo bolje. NLB pod vodstvom Brodnjaka sicer uspešno povečuje dobiček, vendar uspeva to predvsem na račun odpuščanja, zmanjševanja števila poslovalnic in bankomatov, višanja cen storitev svojim komitentom in nizkih obresti na depozite in hranilne vloge. Pri vsem tem pa si ta isti podpornik desnice v imenu borbe za malega človeka dovoli brezsramno izplačevati letni dohodek v višini enega milijona evrov.
Spomnim se mnogih uspešnih direktorjev iz ne tako daljne preteklosti, ki so iz nič ustvarili firme, ki so nam bile upravičeno v ponos. Ko smo se odločali za samostojnost, si nikakor nismo predstavljali, da se bodo nekoč med nami našli tako zelo nemoralni ljudje, ki si bodo domišljali, da je njihovo delo vredno milijonkrat več od dela navadnega delavca. Pri tem seveda nimam v mislih uspešnih podjetnikov, ki so s svojim delom in kapitalom postavili uspešna podjetja. Nekoč smo poznali pogoj za opravljanje odgovornih del v državni upravi in gospodarstvu. Rekli smo mu moralno politična primernost. Ugotavljanje moralne primernosti bi bilo zagotovo primerno obnoviti. Sicer pa me predlagani »rušitveni« zakon po svoje tudi veseli, saj sem prepričan, da si bo na njem desnica zelo hitro polomila zobe.
Branko Poženel, Kranjska Gora