Ker so čakalne dobe oziroma dostopnost do zdravstvenih storitev sedanjih in prihodnjih bolnikov pri nas dejstvo in največja rakasta rana našega zdravstva, je normalna prioriteta vsake zdravstvene politike, kako čakalne dobe skrajšati na razumno raven. Seveda jih ni mogoče skrajšati z nekimi populističnimi floskulami in administrativno, ampak je treba težiti k temu, da bolnik pride do zdravnika takrat, ko ga potrebuje. In ker tega državni zdravstveni sistem ne more zagotavljati, je nujno za nekatere storitve angažirati vse možnosti.
Ker pišem na osnovi lastnih izkušenj še iz časa prejšnje države in zagovarjam delo tudi izven matične ustanove, izpostavljam predvsem občasno delo pri drugih delodajalcih, mi dežurna kolumnistka Dnevnika (12. 5. 2026) podtakne, da »eo ipso« zagovarjam normalizacijo »dvoživkarstva«, prelivanje kadra in javnega denarja v zasebne žepe in s tem konkretno ideologijo privatizacije. Tako se najlažje vpliva na javno mnenje in je treba to preganjati tudi za ceno, da bodo posledice nosili predvsem bolniki, ter to celo kriminalizirati. Saj so nekatere anomalije, to je treba priznati, ampak zaradi nekaj gnilih jabolk ni treba zavreči vsega, kar je dobrega.
Kot sem torej večkrat zapisal, sem sam delal pri različnih delodajalcih, včasih krajši včasih daljši čas ali samo sporadično. Včasih so bile to državne ustanove, včasih koncesionarji, izjemoma čisti zasebniki. Večkrat sem izpostavil moje delo v Kočevju in Tolminu, kamor so hodili tudi psihiater, diabetolog, nevrolog, ortoped in drugi. Meritorno trdim, da mora priti zdravnik čim bližje bolniku, ne pa da se mora bolnik voziti v oddaljene zdravstvene centre, pa tudi tam včasih še na vrsto ne pride, ker je tudi tam zaradi vsemogočih razlogov neki termin pregleda ali storitve prestavljen ali odpovedan. Ali se za delo v zdravstvenih domovih in pri koncesionarjih preliva kader ter denar v zasebne žepe?
Ravno zahteve po strogem ločevanju javnega zdravstva od zasebnega je voda na mlin še k večji privatizaciji, ker čedalje večjih potreb mnogih zdravstvenih storitev javno zdravstvo ne more nuditi pravočasno ali v zadostni meri. In delo zdravnikov pri več delodajalcih je posledica nezadostnih zmogljivosti javnega zdravstva in ne vzrok.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj