Nogomet, nekoč sveta igra, ki je združevala narode, se je namreč znova izkazal za vrhunsko kuliso. Predstave, ki so se odvijale za njo, pa so imele z igro bore malo skupnega in so bolj kot kaj drugega razkrivale pravo naravo sodobnega globalnega športa. Glavna akterja omenjenega dogajanja sta bila predsednik Mednarodne nogometne zveze (Fifa) Gianni Infantino in predsednik ZDA Donald Trump. Ne spomnimo se športnega dogodka, na katerem bi si človeka, ki sta že tako na funkcijah, ki ju silita v središče pozornosti, tudi v trenutkih, ko bi oder morala prepustiti drugim, vseskozi želela biti v soju žarometov. Kot bi hotela vsemu svetu dokazati, da sta večja od Messija in Ronalda. Jasno, Trump to počne že vse življenje, Infantino pa je izpadel kot njegov odličen učenec – ko Trumpa ni bilo poleg. Ko je bil, pa mu je Infantino sledil kot nekakšen kužek, se mu nasmihal in dobrikal ter zvesto, v slogu omenjene živali, branil vse njegove izjave in poteze.
Do te mere, da je bilo zanj vse skupaj včasih že kar ponižujoče. Ko se je Trump denimo javno hvalil, da ga je poklical in prosil, naj izbrišejo rdeči karton oziroma prepoved igranja ameriškemu napadalcu Folarinu Balogunu v osmini finala, je Infantino zmogel le kisel nasmešek, ko je Trumpova delegacija polovici iranske delegacije in celo somalijskemu sodniku Omarju Artanu prepovedala vstop v državo, pa je to naglas podpiral.
Vir: Nedeljski dnevnik