Kljub opozorilom, da številne predlagane in kasneje uveljavljene spremembe prinašajo poslabšanje položaja večini upravičencev do pokojnine, sta aktualna vlada in seveda koalicija znotraj državnega zbora sprejela novelo zakona, ki že buri duhove. Prva sporna rešitev nove zakonodaje, ki je razgalila neprimernost nove ureditve, je prav novi ključ za usklajevanje pokojnin. Do reforme so se te dolga leta usklajevale s 60 % indeksa rasti bruto plač in 40 % indeksa rasti življenjskih stroškov. Z reformo se je to razmerje spremenilo v izrazit vpliv rasti življenjskih stroškov, torej inflacije, ki bodo po sistemski rešitvi na indeksacijo vplivali s 80 %, rast plač pa le še s 20 %. Sprememba se bo sicer uveljavila postopno, saj se bo na vsakih 5 let delež vpliva inflacije povečal za 10 %, vendar z gotovostjo lahko trdimo, da bo tako usklajevanje ves čas vodilo v zmanjševanje deleža pokojnin v povprečnih plačah oziroma v razkorak med tema dvema, tesno povezanima dohodkovnima kategorijama.
Sprememba razmerja v prid upoštevanja inflacije je sporna tako z vidika zakonske vloge starostne pokojnine kot z vidika pravičnosti in zagotavljanja dohodkovne varnosti za starejše.
Glede vsebine, vloge in namena pokojnine je treba jasno povedati, da pokojnine, vsaj tiste, ki izhajajo iz polne delovne dobe, niso nikakršen socialni transfer, ampak so pravica iz preteklega dela in bi zato morale biti sorazmerno odvisne predvsem (ali celo samo) od rasti plač. Neprimerno upoštevanje vpliva plač na pokojnine pa tudi povzroča nepravičen razkorak (v zadnjih dvajsetih letih predvsem zaostajanje) med pokojninami in plačami.
Da vsi pokojninski sistemi pokojnino razumejo kot pravico iz vplačanih prispevkov in s tem tudi od višine dohodka, od katerega so se prispevki plačevali, potrjujejo vse mednarodne statistike, ki učinkovitost pokojninskega sistem merijo prav z razmerjem med plačami in pokojnino. OECD ocenjuje, da je lahko v letu 2025 povprečni upokojenec v državah OECD pričakoval pokojnino v višini 63 % njegovega neto dohodka pred upokojitvijo, vendar se ta delež med državami znatno razlikuje. Ta delež je najvišji na Nizozemskem, Portugalskem in v Turčiji, kjer znaša kar okoli 90 %. Najnižje deleže (pod 40 %) pa je najti v baltskih državah in na primer na Irskem. V Sloveniji se danes delež povprečne starostne pokojnine v neto plači giblje okoli povprečja OECD. Vendar razpoložljivi podatki (letni Statistični pregledi Zpiza) kažejo, da se ta delež skozi leta zmanjšuje. Še v letu 2015 so upokojenci s starostno pokojnino v povprečju s pokojnino dosegali 67 % povprečne neto plače, v letu 2024 pa le še 64,4 %. V desetih letih se je torej razmerje med povprečno plačo in pokojnino poslabšalo za 2,6 odstotne točke ali za 4 %. Še bolj drastično pa so se ta razmerja poslabšala za upokojence s polno delovno dobo. Za te je pokojnina v letu 2015 znašala 79,7 % neto plače, v letu 2024 pa le še 70,9 %. Zaostajanje pokojnine za neto plačo je bilo torej za te upokojence v desetih letih kar 12-odstotno. Tako zaostajanje pa ne le da slabša ekonomski položaj upokojencev, pač pa tudi kvari razmerja med upokojenci glede na leto vstopa v upokojitev. Starejši upokojenci so bistveno na slabšem kot tisti, ki na novo vstopajo v sistem.
Zato je povsem nerazumljivo, da se v pokojninski reformi predlaga tako drastično poslabšanje indeksacije. In kam gremo, je pokazala že letošnja indeksacija. Ta bo zaradi spremembe formule namesto 4,5 % znašala le 4,2 %. Če pa bi že v letošnjem letu veljala sistemska formula (torej vpliv plač le v višini 20 %), bi se pokojnine uskladile le v višini 3,1 odstotka.
Glavni razlog zaostajanja pokojnin za plačami je prav nepravična formula za določitev količnika za usklajevanje. Plače namreč v Sloveniji že vrsto let (praviloma vsako leto) rastejo hitreje od inflacije. Med leti 2015 in 2024 je znašala kumulativna inflacija okoli 25 %, rast plač pa več kot 45 %. Plače so torej zrasle skoraj enkrat več kot inflacija in taka razmerja lahko pričakujemo še vrsto let.
K poslabšanju razmerja med plačami in pokojninami prispeva tudi sporno dodatno obremenjevanje pokojnin z različnimi prispevki, kot sta obvezni zdravstveni prispevek in prispevek za dolgotrajno oskrbo. Pokojnine se namreč v Sloveniji izračunajo kot neto pokojnine, torej kot znesek, zmanjšan za vse prispevke, ki bremenijo bruto plače (dohodke). Zakon zagotavlja, da se pokojnine upravičencem izplačajo brez odbitkov. Tako določene pokojnine naj bi bile načeloma podvržene le še morebitni obdavčitvi z dohodnino. Obremenitev neto pokojnin z dodatnimi prispevki, ki jih zavarovanci plačujejo od svojih bruto dohodkov, je tako neke vrste dvakratno oprispevčenje.
Realno pa pokojnine za plačami oziroma dohodki v aktivni dobi odstopajo še bistveno bolj, kot kaže statistika. V statistiko plač, ki je osnova za določitev indeksa usklajevanja, se namreč ne vštevajo aktivni dohodki, ki niso oprispevčeni, kot so letni regres, prevoz in malica, po novem pa tudi božičnica. Zato je nerazumljivo, da sindikati podpirajo tak način nagrajevanja delavcev. S tem prikrajšajo delavce za višje pokojnine, ne le, ker se taki dohodki ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ampak tudi skozi nepravično indeksacijo pokojnin.
Zato je prava rešitev pri usklajevanju pokojnin upoštevati predvsem (ali celo izključno) rast plač, dodatna uskladitev pokojnin, ki jo letos vlada in Zpiz ponujata upokojencem, pa je le nesistemski predvolilni bombonček, ki problematike ne bo razrešil.
Neva Žibrik, Ljubljana