»Potovanje iz Slovenskega na Nemško za Trubarja ni bilo predolgo.« (vsi citati od govornice). A pred kom za Boga je Trubar moral trikrat (1540, 1548, 1565) bežati iz Ljubljane? Ni oznanila.
Dan reformacije je uradni državni praznik v Sloveniji v spomin na 31. 10. 1517, ko je mladi ogorčeni duhovnik in teolog Martin Luter javno nastopil zoper prodajanje odpustkov. Protest, upor, revolucija. Neizgovorjeno.
Ni praznik Biblije, Božje besede. Za kar je dovolj drugih dni. Govornica sama pa da ob tem komaj morda pomisli na Martina Lutra. Je proti »ločevanju kulture od vere«. Kar je zamenjava teze, saj se je že zdavnaj vera (oz. Cerkev) sama ločila od kulture. Zloglasni slikar »Il Braghettone« (Hlačar) je tako leta 1565 po naročilu papeža v Sikstinski kapeli na freskah žaljivo dorisoval oblačila na gole človeške podobe. Cerkev je preganjala Gregorčiča, Aškerca, Cankarja, Prešernov kip v Ljubljani …
Pač pa gre za ločevanje politike in države od vere. Po ministrici je »krščanstvo … odločilno oblikovalo duhovno življenje na Slovenskem skozi stoletja, … še posebej slovensko književnost«. In pri nas preganjalo tako Trubarja kot slovensko književnost. Trubar je zato vse svoje knjige tiskal na Nemškem. Protestant Jurij Dalmatin je (1583) v slovenščini (kot 12. jezik na svetu) izdal celotno Biblijo. Na Nemškem.
Konec leta 1600 pa je v režiji Katoliške cerkve sredi stare Ljubljane zagorelo 11 vozov protestantskih in slovenskih knjig. Res odločilen vpliv. Bil bi skrajni napuh slepo tolmačiti današnji zavidljivi vsestranski razvoj Evrope le z enim – nekomu ljubim – vplivom nanj. Zlasti slavnostno.
Evropo so oblikovale mnogokatere kulture, ne le ena, od prvih homo sapiensov, ko s(m)o že nekaj stotisoč let pred Kristusom prišli iz osrednje Afrike, prvih kmetovalcev iz zahodne Azije 8–9 tisoč let pred Kristusom, predkrščanskih starih morjeplovcev in trgovcev Feničanov, srednjeevropskih Keltov … Pa antičnih Grkov, ki so kultivirali Sredozemlje (vse do Kopra) in nam – poleg prve demokracije – prinašali odseve kultur starih civilizacij Azije in severne Afrike … Homer (daleč izpred našega štetja) velja za prvega književnega učitelja Evrope.
Samo krščanstvo je pred dvema tisočletjema prišlo z Bližnjega vzhoda v Evropo. Stara rimska kultura tudi sodi med temeljne gradnike sedanje Evrope. Rimski in drugi predkrščanski bogovi so ovekovečeni v zahodnjaških imenih mesecev (januar, februar, marec …) in dni v tednu (recimo nemško Montag, Dienstag …). Pa v imenih planetov našega sončnega sistema (Mars, Jupiter, Saturn, Neptun …).
In naši poglavitni (ne edini) predniki Praslovani so prinesli s seboj svoje kulturne navade in običaje z našo izvirno vero vred. Ostanki te zatrte kulture so še – imena (Vesna, Ljubica, Radovan …), šege (kurenti, pust, Zeleni Jurij, kresovi …), vraže …
V 8. stoletju, po propadu Rima, je bil Zahod skoraj nepismen, pa je šlo iz frankovske države Karla Velikega na stotine mladcev v osnovno šolanje kalifu v Bagdad.
Veliko kmetijskih kultur smo od Kolumba naprej uvozili v Evropo iz Amerike. (Indijska?) igra šah je prišla iz Perzije. Arabci so nas šele v 10. stol. spoznali s (kitajskim) magnetnim kompasom in indijskimi desetiškimi številkami. Mongolske vojske pa so na vrata Evrope v 13. stoletju zanesle tehnologijo izdelave papirja in tiska. Že od 6. stol. je napuh uradno najhujši od sedmih naglavnih grehov.
Res o vsem tem »v preteklem izobraževalnem sistemu nismo slišali skoraj ničesar«, pa nas »čaka še veliko ozaveščanja«. Bolj v zasebnem šolstvu in uku.
Igor Mravlja, Ljubljana