Matematika je neizprosna. Povezani bi skoraj zagotovo prestopili parlamentarni prag, morda postali celo tretja politična sila in sooblikovali politiko. Razdrobljeni pa tvegajo, da bodo ostali zunaj parlamenta – njihovi glasovi pa bodo, paradoksalno, okrepili ravno tiste, proti katerim se borijo.
Zgodovina ponuja poučno lekcijo. Demos leta 1990 ni zmagal zato, ker bi bil ideološko enoten. Zmagal je, ker je razumel, da je trenutek večji od interesov posameznih strank. Danes smo v drugačnem, a nič manj odločilnem času. Država obstaja, a se postopno razgrajuje: socialno, institucionalno in vrednostno. Janševe napovedi o »drugi republiki« niso tehnični popravki, temveč ideološki projekt nadaljnje privatizacije, krčenja javnih storitev in normalizacije neenakosti. Kar se razgradi hitro, se gradi počasi – še posebej socialna država, ki temelji na zaupanju, solidarnosti in dolgoročni politični volji. Levica pa se ob tem vede, kot da ima časa na pretek.
Stranka Mihe Kordiša očitno verjame, da lahko sama preseže parlamentarni prag in hkrati spremeni smer države. (Izgubljeni glasovi pa niso abstrakten problem, temveč zelo konkretna pomoč politikam, ki razgrajujejo javno zdravstvo, šolstvo in delavske pravice.) Kritizirajo Levico, češ da je prodala dušo za ministrske stolčke in proračunske kompromise, da je postala del sistema, ki naj bi ga rušila. V tej kritiki je zrno resnice – oblast vedno zahteva prilagajanje, včasih tudi boleče. A iz tega sklepati, da je edina alternativa radikalni prelom, je nevarna poenostavitev.
Zgodovina – tudi naša – kaže, da radikalne ideje redko zmagujejo na volitvah, še redkeje pa prinašajo trajne izboljšave. Večja enakost se nikoli ni vrnila z velikim pokom, temveč s počasnimi, pogosto dolgočasnimi koraki: z davčno politiko, z močnimi javnimi sistemi, z delavskimi pravicami, z regulacijo trga. In da, tudi s kompromisi. Kompromis ni izdaja idej, temveč priznanje realnosti, v kateri živimo z drugimi, ki ne mislijo enako kot mi.
Žal se medtem na drugi strani političnega prostora krepi »razdiralec« države – tisti, ki izkorišča razprtije, hrani sovraštvo in že pripravlja svoj veliki pok. Njegova moč ne izhaja le iz lastne organiziranosti, temveč tudi iz razdrobljenosti in vzvišenosti njegovih nasprotnikov.
Kaj torej koristi volivcu, ki komaj preživi mesec, popolna ideja brez politične teže? Kaj pomeni obljuba sistemske revolucije, če vmes izgubi še tisto malo zaščite, ki jo ima? Socialna država se ne brani z vzvišenostjo, temveč z večinami.
Vprašanje zato ni, ali se progresivne sile lahko povežejo. Vprašanje je, ali si lahko privoščijo, da se ne. Enako velja tudi za širši levi pol – od SD do Preroda. Sama Svoboda brez povezovanja drugih na levi ne bo kos desnici. In brez zmage leve sredine ne bo ne socialne države ne demokratične prihodnosti.
Polona Jamnik, Bled