Njune trditve o povezavah in provizijah izpostavljenih politikov so več kot problematične. Prvič so pavšalne, saj ne temeljijo na konkretnih primerih. Drugič, sogovornikov ne vidimo, tako da nihče ne ve, ali skušajo s poudarjanjem svojega dostopa do domnevnih korupcijskih mrež v vrhu Republike Slovenije impresionirati zagorelega mafijca, ki mu iz odprte srajce sili gost tepih črnih dlak, okrašen z zlato verigo, ali za poslovneža, oblečenega v kombinezon Saviljskih krojačev s kovčkom zlatih palic, ali pa gre preprosto za klepet z znanko ali kolegico, med katerimi sočni in olepšani detajli poslovnih in ljubezenskih avantur niso nikakršna redkost. Ne vemo, saj to ni del prisluhov.
To pa je le prvi del praznine. V podjetniškem svetu namreč dominira zasledovanje zasebne koristi, pri čemer etika pogajanj ne postavlja resnicoljubnosti niti na predzadnje mesto. V podjetniškem barantanju se pogosto uporablja pogajalska strategija, kjer trdiš, da tretji poslovni partner zahteva 10 ali več procentov, sam pa ponujaš svojo pomoč za 2 do pet procentov, »toliko da pokriješ stroške«. Ker tretje strani ni pri mizi, bo podjetnik računal, da sam pokasira 10 % domnevne provizije tretje osebe in potem še 2 do 5 % za »stroške«. To počnejo vsi, eni tako, da se sklicujejo na podražitve materialov ali storitev, drugi pa razpredajo o provizijah tretjih oseb. Ker je v prisluhih šlo za maloprodajo posredniških storitev, je verjetno šlo za to strategijo prikazovanja visokih stroškov na tretji strani, medtem ko naj bi bile njune usluge skoraj zastonj.
Tretji del praznine pa predstavlja odsotnost transakcij. Kupčija, kolikor vemo, ni bila sklenjena, zato je hrup okoli praznih prisluhov tako komičen. Trditve desnice, da gre za dokaze kaznivih dejanj, ki bi morali pripeljati do hišnih preiskav, spominjajo na prijavo gospe na eni od policijskih postaj: sumljiv tip je šel po cesti, imel je temna očala, nekaj prikriva in v telefon je tiho govoril, kar je dokaz o naklepu nečesa strašnega. Tisti, ki bi na podlagi teh prisluhov radi sprožili stampedo kazenskih ovadb, bi verjetno takoj poslali marico za sumljivim pešcem. Ampak če vam je sumljiv pešec s temnimi očali in obrekovane tretje osebe v zasebnih pogovorih, potem so sumljivi tudi tisti, ki te prisluhe prikazujejo kot konec Republike in potrebo po razsvetljeni diktaturi. Za hišne preiskave ali aretacije je v pravni državi treba sodišču predložiti prepričljive dokaze obstoja kaznivih dejanj. Da bi bilo obrekovanje zadostni dokaz, pa bi bilo treba počistiti sodišča tako, kot to že desetletja zahteva Janša.
Prisluhi torej nimajo nikakršne teže. In vendar je Janši uspelo ustvariti veliko hrupa iz nič. Janša je s tem še enkrat dokazal, da je izvrsten taktik in obupen strateg: s tem ko je volilno tekmo naslonil na diskreditacijo svojih tekmecev, se je zapletel v pravi škandal nezakonitih prisluhov, tujih agentov in obtožb o veleizdaji. Mediji in drugi, ki so nasedli fintam »gansterja Čombe, ki podstavlja pasje bombe«, kot je pobalinskemu vedenju v Mačjem mestu slikovito rekel pesnik Kajetan Kovič, pa naj se vsedejo v temen kot in se zazrejo globoko v sebe.
*: Naslov je sposojen iz Shakespearove komedije Much Ado About Nothing, v prevodu Veliko hrupa za nič
Andrej Rus je sociolog, profesor na Fakulteti za družbene vede (FDV)