Režim se je odzval nasilno, pobil v parih tednih, kot poročajo naši mediji, skoraj 700 protestnikov samo v Teheranu ter jih zaprl 20 tisoč, ameriški predsednik Trump, ki je tako dovzeten za človekove tegobe, pa grozi, če bodo iranske oblasti s tem nadaljevale, z vojaško intervencijo. Ko je Izrael v minulih dveh letih in pol pobijal civiliste v Palestini – 100 do 200 na dan, in to predvsem ženske in otroke, skupno skoraj 100 tisoč – mu je, odkar je v Beli hiši, celo pomagal. In smo prepričani, da je trenutno divjanje in prelivanje krvi v Iranu izključno spontana vstaja in ne podžigalna operacija Cie ali neke gospe Nuland, ki se je bila tako izkazala pri majdanski revoluciji 2014 v Kijevu?
Toda bralka in bralec se bo upravičeno vprašal, kakšno zvezo imajo dogajanja v Iranu z naslovom tega zapisa? Gre za Ruttejevega »daddyja«, za vladarja prve velesile sveta, ki ga, kot sam priznava in se s tem celo hvali, mednarodni red, mednarodno pravo, mednarodni dogovori, mednarodne organizacije pri odločitvah, ki jih sprejema, ne omejujejo. Edino merilo je njegova vest, njegova morala, njegova presoja. Gre za gospoda, ki ga pri nas določene stranke občudujejo, se po tem, kar počne, zgledujejo. Prvi TV glasnogovornik SDS na Novi24TV Boris Tomašič si je privoščil celo poziv Trumpu k posegu v Sloveniji tako, kot je storil v Venezueli z ugrabitvijo Madura – »Donald, še tukaj naredi red!« – pri čemer pa je pozabil pojasniti, ali naj svoje komandose napoti na Erjavčevo 17 ali Gregoričevo 20. Imejmo še nekaj na umu, da je Melanijin mož preklical vse obveznosti ZDA do obvladovanja podnebnih sprememb, ki jih preprosto označuje za »prevaro«, za »nateg«. Tudi tu se očitno postavlja nad znanost, nad stroko, nad svetovno dogovorjeno. Katastrofa pri tem je, da so Združene države Amerike prve proizvajalke ogljikovega dioksida na svetu, ki je ključni faktor podnebne metamorfoze, in da je brez njih bitka človeštva s podnebjem že vnaprej izgubljena. Samo čas je, kdaj bodo vse bolj ekstremni vremenski pojavi, ki so vidna, otipljiva, udarna manifestacija te metamorfoze, postali neobvladljivi in masovno morilski. »Na poti smo h kaosu,« kot je dejal Lucio Caracciolo, direktor Limesa, najbolj znane italijanske revije geopolitike.
22. marca bomo v Sloveniji izbirali med kritiki tovrstne politike urejanja mednarodnih odnosov in zarisovanja novega sveta in njenimi oboževalci ter oponašalci. Pa če tudi za trenutek odmislimo Trumpa in njegovo doktrino, ki že krepko presega 200 in več let staro Monroejevo, po kateri se nova varnostna strategija ZDA sicer sklicuje, poglejmo pri nas doma, kaj nam ponujajo stranke, ki se bodo potegovale za še en mandat ali za spremembo oblasti.
Kritiki Trumpa, ki so v članicah sedanje koalicije ter v levem in levosredinskem ter še izvenparlamentarnem prostoru, bi več ali manj nadaljevali z reformami, ki so jih zastavili pred štirimi leti, a izpeljali do konca le delno, češ, en mandat je bil prekratek; vsi po vrsti so antifašisti, spoštljivi do vrednot narodnoosvobodilne in osamosvojitvene vojne, zagovorniki multikulturnosti, načela medgeneracijske in obče solidarnosti, socialnega dialoga, človekovih pravic in državljanskih svoboščin ter posegov v njihovo začasno omejitev, če nujno, le s tresočo roko oziroma na mehak način. Neukost, površnost in pomanjkanje suverene drže, zavoljo pretirane servilnosti do močnejših partnerjev znotraj mednarodnih povezav, jim pripisujem, vsaj glavnima koalicijskima strankama, le pri zunanji politiki.
Častilci snovalca kaosa ali »novega svetovnega reda«, kot ga raje poimenuje, in njegove domače izvedbe, ki tvorijo obstoječo opozicijo z SDS na čelu, pa napovedujejo preklic ali preobrazbo omenjenih reform, ukinitev vrste socialnih pravic in finančnih transferjev nevladnim organizacijam - civilna družba jim je od vselej trn v peti, in če se bo bunila, bo spet kasirala pendreke, solzivce in vodne bombe – reset pravosodja, kulturne in medijske krajine, odstranitev spomenikov NOB, radikalno omejitev oziroma kar zatiranje migracijskih tokov preko Slovenije ter zunanjo politiko, ki utegne preklicati priznanje Palestine, legitimirati genocid nad Palestinci in nas še bolj vplesti v ukrajinsko dramo – ne izključujemo celo napotitve naših vojakov v neposreden spopad z Rusi – in bo zvesto sledila ameriškim diktatom, ki jih bo jemala in javnosti prodajala kot razumne, koristne napotke v skladu z nacionalnimi interesi.
Še nič koliko razlik bi lahko naštel med eno in drugo volilno ponudbo, a tokratni »priročnik« je le prva, bazična informacija o tem, kaj nas čaka v nedeljo 22. marca, in kaj bi sicer lahko bila osnova za vprašanja kandidatkam in kandidatom.
Aurelio Juri, Koper