Ekstremna desnica svojo politično moč gradi na demagoškem in poenostavljenem diskurzu, ki ga ne gre podcenjevati. Prefinjenejša različica takšnega političnega primitivizma že desetletja zaznamuje Rusijo, dolgo je oblikovala Madžarsko, še vedno pa močno vpliva na Srbijo. Toda ti avtokratski voditelji niso padli z neba – izvolili so jih njihovi državljani.
Podobna nelogičnost pri odločitvi volivcev se dogaja tudi doma. Volivci so na enak način nagradili Levico, ki je pomembno vplivala na uveljavitev dolgotrajne oskrbe in krepitev javnega zdravstva ter enormno povečanje fonda za stanovanjsko oskrbo, ter novo politično stranko, ki po mojem prepričanju temelji predvsem na zavajanju in lažeh, čeprav njeno ime obljublja nasprotno. Tisti, ki državo razumejo kot svoje podjetje ali kot instrument za uresničevanje lastnih interesov, so žal le podaljšek volivcev, ki pogosto niso dovolj kritični, objektivni, pozorni ali moralno dosledni. Demokracija namreč ne zagotavlja, da ima večina vedno prav.
Temeljni problem vidim v obstoju političnih strank, ki so vsebinsko nepotrebne in celo škodljive. Po svojem nastanku in delovanju so pogosto podobne zasebnim interesnim organizacijam, hkrati pa imajo monopolno pravico do poseganja po oblasti. To ni ne logično niti nujno za delovanje resnične demokracije. Posledično volivci lahko izbirajo skoraj izključno med predstavniki teh političnih organizacij, kar ustvarja zaprt politični krog. Država je tako na nek način "ugrabljena" že pred volitvami; odprto ostaja le vprašanje, kdo bo po njih prevzel nadzor nad javnimi viri.
Velik del profesionalnih politikov ostaja desetletja na javnih funkcijah. Mnogi zunaj politike niso ustvarili pomembnejše poklicne kariere, zato jim oblast predstavlja skoraj edino možnost za nadaljnji osebni in materialni obstoj. V takšnem sistemu politika prepogosto postane predvsem posel – boj za denar, vpliv in privilegije, zavit v retoriko javnega interesa.
Politik je lahko strokovno šibek ali nesposoben. Takšnih primerov smo videli tako na desni kot na levi strani političnega prostora. Ne bi pa smel biti moralno kompromitiran. Prav tu poteka meja med politično napako in politično nevrednostjo.
Načeloma nimam nič proti desnosredinski ali desni vladi. V Evropi obstajajo številne konservativne stranke, ki zagovarjajo demokratične vrednote, socialno občutljivost in razvojno usmerjeno politiko.
Imam pa resne zadržke do aktualne vlade, za katero menim, da ravna moralno sporno, da nima osnovne moralne legitimitete..
Po mojem mnenju politično sodelovanje z izraelsko vlado v času vojne in genocida v Gazi pomeni ignoriranje hudih očitkov o pobijanju civilistov, uničevanju palestinskih ozemelj in kršitvah mednarodnega prava. Takšno ravnanje ocenjujem kot moralno nesprejemljivo in neskladno z večinskim javnim mnenjem.
Enako velja za zakon o pokopu posmrtnih ostankov domobrancev. Odpira star kulturni in ideološki spor, ki ga je večina Evrope že zdavnaj pustila za seboj. V vsaki vojni obstajajo tudi domači sodelavci okupatorja, katerih zgodovinska odgovornost ostaja dejstvo. Namesto umirjenega in pietetnega zaključka zgodbe s kremacijo in raztrosom na že zgrajenih obeležjih, se ponovno odpirajo politične razprave, ki po mojem mnenju pomenijo poskus zgodovinske rehabilitacije kolaboracije ter ustvarjajo nove delitve v družbi.
Posebej problematično se mi zdi tudi imenovanje posameznikov na ministrske položaje, če obstajajo resni dvomi o njihovi primernosti ali če so vključeni v sodne postopke. Od nosilcev najvišjih državnih funkcij bi pričakoval višje etične standarde, spoštovanje institucij in zadržanost do zaključka sodnih postopkov. Občutek, da je nekdo zaradi politične funkcije nedotakljiv, je nevaren za pravno državo (oseba Vrtovec).
Nazadnje je tu še odnos do medijev. Javni mediji imajo smisel le, če so neodvisni od vsakokratne oblasti. Politični pritiski na medije so značilni za režime, ki želijo nadzorovati javno podobo, namesto da bi si zaupanje pridobili s svojimi dejanji. Takšne prakse povezujemo z avtokratskimi sistemi, zato me skrbi vsak poskus njihovega ponovnega uveljavljanja.
Primitivizem se ne kaže zgolj v besedah. Kaže se predvsem v odnosu do demokratičnih institucij, pravne države, zgodovinske odgovornosti, medijev in politične kulture. Ko oblast začne verjeti, da je država njena lastnina, demokracija izgublja svoj temeljni pomen. Prav zato je odgovornost volivcev večja kot kadar koli prej. Demokracija namreč ni le pravica izbirati oblast, temveč tudi dolžnost izbirati odgovorno. Tokratna izbira ni bila dobra.
Bojko Jerman, Dolsko