Sprva se misli, da to tezo podpira kakšen občasen posameznik z duševnimi motnjami, vendar nikoli ne smemo pretiravati z vero v človeško vrsto: tako razmišljanje se nenehno ponavlja.
Ker je potreba po doslednosti in vzporednost med obema situacijama postavljena pod vprašaj, je treba poudariti štiri dejstva:
Prvič, tisti, ki zahtevajo palestinsko suverenost nad Palestino, morajo dosledno zahtevati iransko suverenost nad Iranom, brez zunanjega vojaškega posredovanja. To je skladno z načelom samoodločbe ljudstev. Tisti, ki to zavračajo, se držijo oblike kolonialne supremacije, na osnovi katere je treba civilizacijo uvažati iz tujine z orožjem.
Drugič: napad Hamasa 7. oktobra ni bil napad na tujo državo, temveč napad na kolonialno silo, ustanovljeno na vojaško zasedenih ozemljih, ki jih Izrael nima pravice zahtevati kot svoja. To ni zgolj mnenje, temveč pravna zahteva, ki temelji na resolucijah OZN.
Tretjič: izraelski odgovor, že dva dni pozneje, 9. oktobra, je izgnal vse preostale elemente Hamasa, vpletene v napad. Od takrat naprej je izraelska obrambna vojska nadaljevala s pokolom na civilnih območjih, uničila Gazo in po najbolj konservativnih ocenah ubila najmanj 56.000 Palestincev, vključno s približno 20.000 otroki. Ta pokol se je nadaljeval vsak dan 24 mesecev in v manjši meri tudi pozneje.
Odziv iranske vlade na oboroženi upor na njenih tleh je trajal toliko časa kot sam upor. Po podatkih ameriškega obrambnega ministrstva je 800 ujetih upornikov, za katere se domneva, ali da so bili usmrčeni ali da so še vedno v iranskih zaporih in čakajo na sojenje.
Četrtič: javni odziv na izraelske pokole se je v Evropi začel plaho pojavljati šele šest mesecev po 7. oktobru, ko so se pojavile prve večje demonstracije. Množični odziv, vključno s poročanjem večjih časopisov in nekaterih institucionalnih osebnosti, se je zgodil po letu in pol pokolov, ki so bili predvajani po vsem svetu.
Javni odziv na dogajanje v Iranu se je zgodil v trenutku, še preden je kdo natančno razumel, kaj se dogaja, s takojšnjimi, živahnimi obsodbami neizrekljivih pokolov mirnih protestnikov. Več dni se je zanikalo, da so bili »mirni protestniki« močno oboroženi, da so streljali na varnostne sile in da so požigali mošeje, knjižnice, avtomobile in stavbe. Internet, v skoraj popolni odsotnosti informacij, je bil v nekaj urah preplavljen z astronomskim številom »žrtev režima«. Zaokrožila je in še vedno kroži neutemeljena trditev o 12.000 ubitih protestnikih. Skupno število žrtev pa naj bi bilo 3.000, vključno s protestniki, infiltriranci, organi pregona in civilisti, ki so bili ustreljeni.
Če se iz povedanega še vedno ne razume koncepta dvojnih standardov, je treba poudariti a) da sta okoliščini neprimerljivi, b) da je bilo javno mnenje v obeh primerih manipulirano in to manipulirano v nasprotnih smereh, da so se objavljali lažni podatki in s pristranskimi interpretacijami. Skupno je bilo le eno dejstvo: to so bile interpretacije, ki so bile všeč Izraelu. c) da bi bila skladnost, bi se zahtevala podpora samoodločbi tako Palestincev kot Irancev.
Če tega ljudje še niso razumeli, potem tega nočejo razumeti in to ni več nevednost, temveč slaba vera.
Smo v času, ko dogodki prehitevajo eden drugega. Informacije, ki jih sprožajo, so številne in za nas težko časovno prebavljive. Zato najraje nekritično sprejemamo interpretacije informacij, ki izvirajo iz manipulativnih centrov, ne da bi se pri tem zavedali dvojnih standardov. Dvojne standarde pa se praviloma zagovarja, ko se posameznik postavi v vlogo navijača.
Črt Tavš, Koper