Kot poroča Dnevnik, se je na koncu ministrovanja zastonj omastil s prenosnim računalnikom in tablico, dvema strankarskima kameradoma pa prav tako omogočil zastonjkarsko prisvojitev enake opreme, vse skupaj v vrednosti nekaj tisoč evrov. Če policija zaloti tatu v trgovini, ne uporabljamo evfemizma, ampak kar neposredno rečemo, da je kradel. Za uradnike in politike pa zakon uporabi evfemizem, »da si je (Hojs) pridobil protipravno premoženjsko korist«, skrito za varnostjo državnih interesov. Če je omenjena IT oprema res nevarna za državo, bi jo ob koncu Hojsovega mandata morali povoziti z valjarjem ali pa enostavno razbiti z macolo. Kot nestrokovnjak za te naprave sklepam, da se da podatke izbrisati, potem pa se oprema uporablja naprej, npr. za operativne namene kriminalistov. Prepričan sem, da bosta zaradi Dnevnikovega odkritja reagirala policija in tožilstvo in uvedla ustrezno preiskavo. Ob tem bosta najbrž deležna opozoril Manfreda Webra, ki bo kot vodja politične skupine EPP v evropskem parlamentu spregovoril tudi o prihajajočih volitvah v Sloveniji in se glede morebitne kazenske ovadbe vprašal, zakaj je ta podatek pricurljal v javnost tik pred volitvami in Evropsko komisijo pozval, naj prouči zadevo. V SDS pa bodo dodali, da za vsem stoji Udba, ki še vedno obvladuje tudi Sovo. O novinarjih časopisa Dnevnik pa bo Hojs na omrežju X zapisal: »Danes služijo tistim, ki plenijo javni denar, medijsko morijo politične tekmece, poveličujejo zablode komunizma in navijajo za vrnitev socializma.« Ampak Hojs je pozabil, da se v socializmu še zdaleč ni toliko kradlo kot danes v njemu ljubem kapitalizmu.
Na spletu sem našel podatek, da so pred leti na goriškem sodišču obsodili na tri leta, dva meseca in dvajset dni zaporne kazni in na globo 640 evrov 58-letnega S. K. iz Kopra, ki mu pripisujejo številne tatvine v raznih krajih. Moškega so aretirali karabinjerji v Ronkah, ko je pri sebi imel prenosni računalnik, mobilni telefon iPhone, zapestno uro in 450 evrov. Izkazalo se je, da je moški malo pred tem vlomil v hišo v Ronkah, kjer je prišel do bogatega plena. Pri sebi je imel tudi sveder, s katerim je vrtal luknje v vratih in oknih ter ultrazvočno napravo za odganjanje psov. No, ko si dovolj visoko na položaju, ne rabiš svedrov in naprav za odganjanje psov, tudi ne greš v pripor, svoje rabote lahko skriješ kar za darilnimi pogodbami in prideš do enakega rezultata – v žep ti kapnejo računalniki in tablice.
Nazori in metode Aleša Hojsa so dobro znani. Odločno se zavzema za red in disciplino – za urejene razmere in jasne pojme. Je zoper vsakogar in zoper vse, kar bi utegnilo prizadeti njegove predstave o redu. Strastno zaničuje lahkomiselne in brezobzirne levičarje in zaslužkarje. Do spolnih manjšin in drugih »iztirjencev« kaže malo razumevanja. Apostolov prebujenske svobode ne more videti. Če bi bilo po njegovem, bi jih z veseljem vtaknil pod ključ in z njimi vred vse časopisne mazače (razen tistih iz najbolj »resnicoljubnih« strankarskih medijev) in lažne umetnike, da bi končno vladal red in mir. Ob tem bo iz romana Šest osumljencev, indijskega pisatelja Vikasa Swarupa, citiral izjavo skorumpiranega notranjega ministra države Utar Pradeš: »Nihče ne opravlja bolj družbeno koristnega dela, kot ga mi politiki. In najmanj, kar pričakujemo v zameno, je, da nas mediji vsaj malo cenijo.«
Sporočilo zgodbe o zastonj računalnikih je žalostno. Ni herojev v svetlečem oklepu. Pod njim smo vsi goli. Toda zadeva se konča tukaj, pri nas, volivcih in državljanih. Naša apatija in brezbrižnost vodita v kriminalizacijo politike in dopuščamo, da na volitvah zmaga mafijska miselnost in premnogi politiki državo spremenijo v svoj fevd, znotraj katerega lahko nekaznovano kršijo zakone. Ni tako pomembno, da si kot politik simpatičen ali karizmatičen, ljudje ti morajo predvsem zaupati. Ne zato, ker si očarljiv, temveč zato, da bodo ljudje verjeli, da je oseba, za kakršno se izdaja. Zaupanje, to je ključna beseda. Na področju dolgoletnega plenjenja državnega premoženja pa bi bilo dobro, da sprejmemo dopolnitev Šutarjevega zakona, s katerim določimo kazni za taka kazniva dejanja od 10 do 30 let. Hitro bi bilo konec raznih darilnih in svetovalnih pogodb, tržnih »raziskav« in obvodnega financiranja strankarskih medijev iz državnih firm, katerih direktorji so izgubili spomin ali pa se skrivajo pred parlamentarno komisijo.
Jakob Demšar, Lesce