Decembra 2024 so v Ljubljani policisti med postopkom davljenja mladega moškega, ki je bil agresiven, duševno bolan ter pod vplivom alkohola, kokaina in psihiatričnih zdravil, uporabili pretirana prisilna sredstva. Moški je med policijskim davljenjem utrpel poškodbe, zaradi katerih je kasneje v bolnišnici umrl. Ob tem se tudi porajajo vprašanja, zakaj mu ob prisotnosti več policistov ni bila pravočasno zagotovljena ustrezna medicinska pomoč. Drugi primer se je zgodil konec lanskega leta v Novem mestu, kjer je Aleš Šutar po pretepu in padcu utrpel hude poškodbe glave in umrl. Ob sprejemu v bolnišnico naj bi imel okoli 1,8 promila alkohola v krvi in bil pozitiven na kokain. Oba primera jasno ilustrirata, kako kombinacija alkohola, kokaina in nasilja lahko bistveno poveča tveganje za smrt.
Takšni primeri niso redki. V vseh večjih mestih po svetu in pri nas se vse pogosteje pojavljajo situacije, kjer se prepletajo psihoaktivne snovi, duševne stiske in nasilni izbruhi. Ob tem institucije pogosto nimajo ustrezno razvitih, usklajenih strategij za obvladovanje teh tveganj. Velika večina teh dogodkov se sicer ne konča s smrtnim izidom, številni pa ostanejo zunaj javne pozornosti ali jih mediji sploh ne zaznajo, kar ne zmanjšuje njihovega pomena, temveč kaže na razsežnost problema.
Alkohol in kokain sodita med psihoaktivne snovi z izrazitim potencialom za povečanje tveganega in nasilnega vedenja. Alkohol zavira centralni živčni sistem, poslabša presojo, koordinacijo, ravnotežje in sposobnost samozaščitnih reakcij. Kokain deluje stimulativno, povečuje impulzivnost, razdražljivost in agresivnost ter vodi v precenjevanje lastnih zmožnosti. Ob sočasni rabi nastaja presnovek, ki je bolj toksičen za srčno-žilni sistem kot kokain sam in bistveno povečuje tveganje za aritmije, možganske zaplete ter nenadne, tudi zapoznele smrtne izide. V takšnih stanjih so padci, hude poškodbe, nasilni izbruhi in smrtni zapleti statistično bistveno pogostejši.
Hiter sprejem Šutarjevega zakona (ZNUZJV), ki je razširil policijska pooblastila in posegel v kazensko ter socialno zakonodajo, je bil namenjen povečanju varnosti, a brez poglobljene javnozdravstvene analize vloge alkohola in drog pri nasilju ter brez resnega razmisleka o dolgoročnih učinkih širjenja represije. Del stroke in civilne družbe je opozarjal na nevarnosti prekomerne represije – a opozorila so ostala neupoštevana.
Slovenija je nad evropskim povprečjem po porabi alkohola in po številu smrti, povezanih s prepovedanimi drogami. Leta 2024 je zaradi neposrednega delovanja prepovedanih drog umrlo 87 ljudi, še nekaj sto pa zaradi alkohola. Ti podatki ne vključujejo številnih posrednih smrti, kjer alkohol ali druge droge pomembno prispevajo k nasilju, prometnim nesrečam, samomorom ali nenadnim zdravstvenim zapletom Trenutni pristopi očitno slabo delujejo. Več represije lahko kratkoročno ustvari občutek varnosti, a se ta pogosto hitro spremeni v več napetosti, nezaupanja in dolgoročno manj dejanske varnosti za vse prebivalce.
Prav tako življenj ne rešujeta ne pretirana družbena sprejetost alkohola ne stroga prohibicija drog – obe politiki jih jemljeta. V tem kontekstu obstaja resno tveganje, da se bodo sodni postopki v primerih tovrstnih smrti zožili na poudarjanje opitosti ali uporabe drog pri žrtvah, kar lahko vodi v njihovo posredno kriminalizacijo in hkrati odvrača pozornost od presoje ravnanj ter odgovornosti povzročiteljev nasilja. Če želimo manj nasilja, manj prezgodnjih smrti in pravično sojenje, moramo hkrati zaščititi ranljive skupine, ki so najbolj izpostavljene kombinaciji alkohola, zelo nevarnih drog, duševnih stisk in nasilja, ter širšo javnost, ki se lahko v takšnih razmerah znajde kot naključna žrtev.
Učinkovit pristop ne temelji le na represiji, temveč na sistemskem, celovitem javnozdravstvenem odzivu: preventivi, zmanjševanju škode, dostopnosti zdravstvene in socialne pomoči ter usposobljenih terenskih intervencijah. Okrepljen policijski nadzor sam po sebi ne more nadomestiti manjkajoče podpore in preventivnih ukrepov; kadar represija prevlada kot edini odgovor, se tveganja povečajo, zaupanje v institucije upade, konflikti se stopnjujejo, v skrajnih primerih pa se poveča možnost tragičnih izidov. V takšnem okolju dolgoročno ni nihče povsem varen. Več represije ne bo rešilo življenj – ne pri zmanjševanju problematične rabe drog, ne pri preprečevanju nasilja, ne pri zmanjševanju smrti. Če želimo resnično spremembo, potrebujemo sistemske, dokazno podprte javnozdravstvene in socialne politike, ki zmanjšujejo tveganja za vse, a hkrati ohranjajo občutek varnosti in dostojanstva. Če se bodo sedanji vzorci odzivanja na posledice nasilja in zlorabe psihoaktivnih snovi nadaljevali brez globljega premisleka in učinkovitega ukrepanja, bo število smrtnih primerov verjetno ostalo visoko – ali pa se bo še povečalo.
Dušan Nolimal, zdravnik, raziskovalec in specialist javnega zdravja, Ljubljana